Kalup ali lastno mišljenje?

[miss-sixty]

Zanima me, koliko na vas vpliva družba in njene "predpostavke". K tej temi me je spodbudilo včerajšnje branje v nekem starem Žurnalu, da bi mogla vsaka ženska imeti prvega otroka pri 25ih ker je to pač ravno pravi čas zanj, ker je ženska psihično (mentalno) in telesno pripravljena nanj. No, mene je dejansko streslo.
Stara bom 24 let in nimam namena imet otroka niti čez 5 let (morda okoli 35-ga), kaj šele pri 25ih... In razna vprašanja v slogu (ko sem imela partnerja); kdaj pa poroka, kaj pa otroci, se bosta skupaj preselila kmalu? So me vedno spravljala v slabo voljo
Zdej pa ko sem samska, se pa vrstijo vprašanja v stilu; kako to da sem samska, pa da moram že mislit na otroke, pa da naj ne bom tok izbirčna in naj že bom z nekom... Med drugim mi to tudi mama govori ki jo, kolikor jo poznam, najbolj skrbi to, da ne bo imela vnukov, pa to, da se bom zabavala z moškimi in ne imela resne zveze, ker sem po njeno pač že tok stara ko se moje vrstnice poročajo, so noseče in živijo stran od staršev s svojim partnerjem. Je tudi tako staromodna, da me vedno ko grem na zmenek, sprašuje če grem s svojim fantom in ko ji prijazno obrazložim, da če greš na zmenek tretjič, temu prijatelju nikakor ne moreš rečt "fant", pa potem reče; Kaj se pa potem sploh dobivaš z njim če ni vse skup nič in sem ji enostavno nehala govorit kdaj grem s kakšnim ven...
No, ne vem, morda si ravno zarad vseh teh pritiskov in vprašanj želim čimprej se odselit od doma, in živet kot mi paše, ampak vem da bom vseeno poslušala razne opazke ko bom stara 30 (zakaj je pa ona še samska, zakaj pa nima še otrok, a je lezbijka)...
Ne vem, a je današnji družbi res tok težko razumet da si ob takem stresnem življenju (sploh če imaš odgovorno delovno mesto) človek nekako ne predstavlja prevzet nase še resne zveze, otrok, skupnega življenja z nekom, ...
Spoznavam somišljenike, ki pa se enako sprašujejo kot jaz in se ravno tako soočajo s takimi vprašanji svoje družine (meni itak rečejo, da nisem normalna ko izjavim da si ne želim otrok in da, če že, bom imela prvega ko si zagotovim dobro mesto v službi, ko naredim faks in diplomo, še kam odpotujem...).
Kaj pa vi menite o vsem tem? (Da se razumemo, tema ni namenjena MENI ampak zgolj pač nasplošno temu pojavu)

[pikica24]

Tudi jaz se popolnoma strinjam s teboj!! Jaz sem stara 24 let in tudi meni postavljajo vprašanja kdaj bova imela otroka (sva 5 let skupaj) in kdaj se bova poročila.... bla bla bla... tudi meni ta vprašanja dvignejo pritisk. Haloo najprej nobeden še nima faksa narejenega kje je še služba???!!! Jaz sem rekla da najprej služba potem šele otrok. Nočem biti jaz odvisna od socialne kot zelooo veliko mladih. Mislim da se mi nikamor ne mudi.
Pri kolegicah ki so samske pa vidim kako jih vsi gledajo (kot si napisala) a je lezbika?? ali zakaj nima fanta?? nej vsak za svoje življenje skrbi in si ga ureja mi si ga bomo pa po svoje.
Veliko stvari še mislim narediti preden se dokončno ustalim in imam otroka!

[piškotek*]

Tudi jaz sem bila pri 28 samska in hodila ven s kolegico pa me mama vprašala če sem lezbika .

No sedaj pri 31 pa itak, da kdaj bo poroka, kdaj misliš pa met otroke so zelooo pogosta vprašanja.
Kar se poroke tiče mi ne pomeni nič in če se bom že poročila bo šla z pričami do matičarja med tednom.
No na otroku sva pa začela delat.

[Drobtinica]

Zaplankanost slovenceljnev se še vedno kaže v tem, da mora biti vsaka ženska poročena, imeti vsaj 1 otroka, doma za štedilnikom... In iz tega izvirajo potem tudi vprašanja v stilu: a še nimaš fanta (joj, marička...), kdaj bomo pa kaj zibali??? In ni ga slabšega, kot če jim suvereno odgovoriš, da ti kaj takega ne misliš met. Se mamke kar križajo.
Vsi mislijo, da je njihov ideal tudi naš.
Ni jim razumljivo, da hoče današnja generacija žensk, starih 20-30 let najprej kaj doživet, kaj imet, šele potem se odločiti za ˝družinsko˝ življenje.
Tudi mene kar strese, ko mi kdo reče: Kaj pa vidva, a kaj planirata? Hudiča, NE. Ne še. In mogoče tudi ne bova. Kaj pa veš. Po drugi strani pa tudi nikoli ne veš, kaj je vzrok temu, da nekdo nima otrok - morda jih ne more imeti in ga taka vprašanja spravljajo samo v še bolj slabo voljo.
Najhujši so mi pa sploh tisti, ki na tvoj odgovor: ne, še ne razmišljava o te, pribijejo: ja, pa bi morala počasi začet, saj veš, ura tiktaka

[miss-sixty]

No, še enega takega vprašanja sem se spomnila... Živimo v veliki hiši (dvodružinska) in ker imam starejšega brata, ki se bo odselil s punco na svoje, poslušam; Potem boš pa ti ostala doma ane? In ko rečem, da ne, da bom delala na tem, da grem nekam zase pa magari v eno malo sobo, me vsi čudno gledajo (in se križajo, češ kaj mi je) - zakaj pa nočeš bit pri starših, zakaj mate pa potem tok veliko hišo, moraš pa ja ti bit doma in si nardit svoje stanovanje. NE! Med drugim je razlog tudi ta, da gledam za naprej - nočem bit hudobna, ampak tko je - starši bojo tud čedalje starejši in ne mlajši in ko bodo rabili pomoč, bi bla tako JAZ prva ki bi se od nje itak spontano pričakovalo, da jim bom na razpolago, medtem ko bi pa brat živel stran od njih in bi se verjetno pobrigal ne vem, samo 1x na teden za kakšno urico ... vem da je prekmalu za govorit o teh stvareh, ampak tud to pomoje pač enkrat pride in takrat pade VSE na tistega, ki živi pri starših (sem slišala in prebrala že ogromno takih zgodb, in vedno je potem "ta grd" tisti ki živi pri starših in nikoli ne naredi nič prav, dočim je tisti drugi otrok ki pride vsake toliko na obisk, zlata vreden in najboljši, ipd.) ...

[sirova štručka]

...

[haley]

Sem se kr našla v tem tvojem postu miss-sixty. Sem pa mlajša od tebe in sem tudi že neštetokrat slišala vprašanja kdaj bova z mojim začela delat na otrocih, da sva že toliko časa skupaj, pa kdaj bova začela skupi živet, pa kdaj se bova poročila... Moja prababica, ki čisto drugače razmišlja kot jaz mi to skoz omenja. Recimo, če se bova midve pogovarjali 10 min bom v tem času ene par vprašanj dobila o tem kdaj bova pa midva z mojim mela otroka, kdaj se bova poročila, v katerem nadstropju naše hiše bi rada živela... In me kr čudno pogleda, ko ji rečem, da možno, da sploh ne bom tle živela, da še ne bi zdej imela otroka...

Eni ljudje se pač radi vtikujejo v druge in bi jim radi narekovali njihovo življenje...

[claire]

mene pa ta vprašanja sploh ne ganejo. rečem: "vse ob svojem času." in ponavadi utihnejo. sicer jim rečem, naj imajo sami še enega.

drage punce, ampak je razlika, ali si star 30 let in samski, ali imaš pri 30ih že vsaj službo, partnerja in nekje urejeno stanovanje. zakaj vas toliko moti, da tete pač vprašajo? konec koncev so živele v času, ko je bilo življenje drugačno. madona a o faxu te pa lahko vpraša. to jo pa briga? če vam ni za odgovarjati bodite enkrat osorne in nikoli več te ta ista tetka nebo spraševala o naraščaju.

ne vem no. a se ve počutite užaljeno ob takih vprašanjih? tako meni to deluje. človeku grejo ponavadi na živce vprašanja ob katerih jim nekdo stopi na žulj.

tudi jaz sem stara 24, poslušam razna vprašanja in namigovanja (-o kako ti paše ta dojenček v rokah, kdaj boš pa ti imela svojega? -claire, zdaj si pa ti na vrsti. -prstana pa še nimaš?...; pa se le nasmehnem in še nalašč podžgem: -kajneda mi paše? če mi že tuji pašejo, kako mi bodo šele moji! -na vrsti sem tudi za službo. -imam prstanov še preveč.)

res. le nasmejte se. živite po svoje. vsak si svojo srečo kuje sam. zakaj točno se sekirate zaradi treh zdolgočasenih sosed?

[tomažinka]

jaz sem isto stara 24 in tudi samska. lani ko sem bila poleti na pagu, so me 17letniki zajebavali, da kaj počnem tam, da bi mogla že doma kej zibat. lani me sicer to ni motilo, a na pag ne grem več.
v zadnjem letu sem precej dozorela in ugotovila, da lahko ulovim še zadnji vlak, če se resno dam na to.
mogoče tebe še ni počlo pa glavi, ampak mene je.
jaz si pri 30ih ne želim biti samska in brez otrok, in če bom, se bom kar ubila. zato je zdej res zadnji čas, da si poiščem enega tipa, s katerim bom dolgoročno.
ko sem bila premlada sem imela resno zvezo in mi to ni odgovarjalo, sedaj pa ko bi mi, ko je ta pravi čas za to, pa nikogar ni.
tipi naših let so še nezreli za resno vezo (tisti ki so, pa so že v njej), starejši tam 30 let so že obupani in hočejo nekaj na silo, potem pa imaš še posebno kategorijo tipov, ki ne morejo pozabiti neke usodne bivše in se z neko žensko dajo samo zato, da ne ostanejo sami.

mogoče si sedaj ne želiš otroka, ampak če bi imela trenutno pravega partnerja, mogoče bi si ga. praviš da boš najprej potovala, pa diplomirala pa to pa ono... in potem misliš da bo prišel eden idealen s katerim boš imela otroka? ne gre to tako. izbire je z leti vedno manj. in dlje kot boš bluzila in potovala in vamo tamo, slabše bo ostalo.

in mama ima prav, da kaj se dobivaš s tipi, s katerimi očitno ne bo nič. če se odkrito pogovoriš, po 3.zmenku sigurno veš, ali bi lahko s tem človekom imela neko prihodnost ali ne.

kot pravim, očitno te še ni počlo po glavi. le da te ne bo prepozno.

[miss-sixty]

Jah, mamo pač drugačne cilje v življenju jaz se pri 30ih vidim uspešno v službi, da doguram do željenega položaja, da vozim avto ki si ga tako želim, da živim nekje sama, da imam svojo svobodo,... In ne, otrok in družine si (ŠE) ne predstavljam. Partner pa, če bo, ali pa če ne bo. Znam živet brez da sem v zvezi, ali še huje, da sem v zvezi ker se to pač pričakuje od mene. Aja in tipa, s katerim grem tretjič na dejt, res ne mislim morit z vprašanjem a je resen al ni in kam najino dobivanje pelje mislim, sej bi ja uničila ves čar...

[tomažinka]

meni je blo lani tudi še fajn bit sama, potem se ti pa v parih mesecih vse obrne v glavi. leta prinesejo svoje. dovmim da boš pri 30ih srečna če boš sama. nobena ženska ni, ne verjamem.
tudi jaz imam druge materialne cilje in želim finančno svodobo itd.

kam pa potem peljejo tej tvoji zmenki?

jaz sedaj tipa takoj vprašam, o njegovih načrtih za naprej, kako si se predstavlja čez 5 let, kje bi živel, s kom, ali se vidi z družino ali samski, kako si predstavlja zvezo, če bi bila ta možna med nama itd.

[claire]

Jah, mamo pač drugačne cilje v življenju jaz se pri 30ih vidim uspešno v službi, da doguram do željenega položaja, da vozim avto ki si ga tako želim, da živim nekje sama, da imam svojo svobodo,... In ne, otrok in družine si (ŠE) ne predstavljam. Partner pa, če bo, ali pa če ne bo. Znam živet brez da sem v zvezi, ali še huje, da sem v zvezi ker se to pač pričakuje od mene.

zdaj če ti je cilj avto in položaj, dvomim, da boš sploh kdaj srečna. in se sploh ne čudim, da si samska.

tomažinka ti boš pa resnično prestrašila vse tipe, če jih boš na drugem zmenku gnjavila kje se vidijo čez 5 let.

[purple_rain]

Sem mislila, da bo kej drugačna tema, pa je res vse že bilo prežvečeno (je sirova štručka ponudila možne teme).
No, pa vseeno, ne morem mim tega:

da bi mogla vsaka ženska imeti prvega otroka pri 25ih ker je to pač ravno pravi čas zanj, ker je ženska psihično (mentalno) in telesno pripravljena nanj.

OK, "mogla" je tle težka beseda, ampak še vedno je pa resnično - ja, v tem obdobju naj bi bli na višku moči in jz se nekako strinjam, da bi bilo fino imeti 1. otročka nekje do 30. leta, sploh če se slučajno ali zgodi ali zaželi še naslednji.

jaz sem isto stara 24 in tudi samska. lani ko sem bila poleti na pagu, so me 17letniki zajebavali, da kaj počnem tam, da bi mogla že doma kej zibat. lani me sicer to ni motilo, a na pag ne grem več.

Butasto.

v zadnjem letu sem precej dozorela in ugotovila, da lahko ulovim še zadnji vlak,

Again - butasto. Imaš še ogromno časa.

jaz si pri 30ih ne želim biti samska in brez otrok, in če bom, se bom kar ubila.

:eek: Najboljš, da se že kar zdej stran vržeš, kaj..
Ampak najboljše pa še pride:

zato je zdej res zadnji čas, da si poiščem enega tipa, s katerim bom dolgoročno.
ko sem bila premlada sem imela resno zvezo in mi to ni odgovarjalo, sedaj pa ko bi mi, ko je ta pravi čas za to, pa nikogar ni.
tipi naših let so še nezreli za resno vezo (tisti ki so, pa so že v njej), starejši tam 30 let so že obupani in hočejo nekaj na silo, potem pa imaš še posebno kategorijo tipov, ki ne morejo pozabiti neke usodne bivše in se z neko žensko dajo samo zato, da ne ostanejo sami.

mogoče si sedaj ne želiš otroka, ampak če bi imela trenutno pravega partnerja, mogoče bi si ga. praviš da boš najprej potovala, pa diplomirala pa to pa ono... in potem misliš da bo prišel eden idealen s katerim boš imela otroka? ne gre to tako. izbire je z leti vedno manj. in dlje kot boš bluzila in potovala in vamo tamo, slabše bo ostalo.

Ma pa ti si sama seb največji problem..
Pa srečno z dobit 2. zmenek (1. verjamem, da ti še rata, ampak če že takoj utrujaš s plani za prihodnost..ajme).

[miss-sixty]

"Sama" je dokaj tak pojem... sej pač ni nujno, da maš partnerja - pač najdeš nekoga ki je enakih misli kot ti, da ni za resno zvezo in se občasno pač dobita, npr. kak vikend gresta na morje se fajn met, v terme, na kosilo, večerjo, seks, cartljanje in to je to če pa to dobivanje preraste v kej več, se pa itak s časom izkaže pomoje. Tako da, SAMA v pravem pomenu besede sigurno ne bom, malo pa dvomim da bom imela resnega partnerja s katerim bom živela skupaj.

- A potem ti tvoji zmenki (btw kje pa spoznaš tok kandidatov? Al si koga že našla takega ki ti ustreza in zdej pač greš na resno zvezo?) zgledajo kot neki intervjuji al kaj? Se mi zdi, da se preveč obremenjuješ s tem iskanjem pravega... Zame so zmenki sproščeni, spontan pogovor, nikoli nimam vnaprej pripravljenih vprašanj...

[tomažinka]

pa ne.. sej mi vse lepo odgovorijo.... in ponavadi so samski, ker se tudi vnaprej vidijo samske.. bi še kej potovali, pa niso še spoznali prave... in vedno pridemo do tega zaključka, da že kar hitro povejo, da bi sam sexali in da jih veza duši, itd. itd. zakaj bi prišli do tega šele ko bi se zapletla in jaz navezala na njega? sej lahko človek že prej prizna da ni resen. po tretjem zmenku pa ja ve.