Živjo vsem skupaj!
Fak, moj lajf je pa tko zakompliciran. Na zadnje sem napisala, da bom končala s to "tagedijo". Čisto se ni končala. tipu sem povedala vse kar mi je laežalo na duši. če bi imeal v tistem trenutku kam iti, bi samo šla.ker pa živiva v stanovanju v hiši mojih tastarih, je to tu zej ful velik problem. kakor koli. tip me je mdva dni prosil na mu oprosti, da se šele zdaj zaveda, kako me je prizadela, bla, bal, bal... jokov je in ne vem vse kaj, samo da bi ostala. No ker nisem tako grda, sem mu dala še eno šanso, ampak sem mu jasno povedala, da mu nič ne obljubim, da bo čas pokazal kako in kaj. no od tega je minilo dva mesece. na začetku se je res ful matrov, če je bil razpizden, se ni spravljal name. no vmes smo bili tudi na morju. enkrat ga je zaneso, pa se mi je potem ves bogi opravičeval. no potem pa se je vse počasi začelo vračati nastare tire. njegovo godrnjanaje, slaba volja, grde besede. najbolj pa me moti to, da se dere na sina. saj tudi meni kdaj popustijo živci, nejmu pa popušajo jvsakih pet minut. res da mo v šitu do vrh glave, a se derea pa nori, ali pa je samo tiho, svari so na istem. saj ni pomambno. ves ta čas sem se nekako trudila, da bi me tako kot včasih privlačil, da bi imela občutek, da se me želi. a vedno bolj kot se sama sebe opazujem vidim, da v meni ni ničesar več. do ne privlači me, niti seksat nočem z njemu. zame je seks povezan z ljubeznijo in ljubezen s seksom. brez čustev pri meni ne gre nič.
no je vse skupaj je šlo čez rob prejšnji teden. čez noč sem zbolela, zgleda sem fasala eno virizo. nalsednje jutro sem bila vsa fertik, treslo me je, komaj sem še stala pokonci. ko sem sima preoblačila, sem mu prenalo odpela knofke in sem ga pocukala. začej je jokati. tip me začne nadirati, kaj delam. tamal je pri 3 letih velik že meter in ko stoji na previjali sem preprosto premajhna da bi ga slekla. saj ni pomemebno. cel dan sem se tresla v postelji. vročino sem imela 38 pa še nekaje, tip pa niti ni prišel, da bi me vprašal kaj mi je. niti ni pomislil, da bi mi skuhal kak čaj, mogoče kosilo. celo dopoldne sem pazila na sina. ko se je tip vrnil, sem jima moral skuhati kosilo. kamot bi jo on skuhal. cel dan me niti ni prišel pogledt, vsakič ko je šel mimo spalnice, je sam godrnjal in me preklinjal. najbolj smešno pa je to, da sem že nekaj časa prosila 8boga ali pa kogar koli drugega) naj se mi kaj takega zgodi, da bo videl kako je ko mora sam za vse podkrbeti. cel dan je pizdil ker je moral merkat sina, truskal z vratai inrazgrajal. fak kako sem ga sita.
od tistega dne je pri meni konec. pred parimi dnevi je rekel za seks. nisem hotela. potem pa je spet padla tema izpred dveh mesecev "spet nič ne čutš do mene"
na žalost mi je ta viroza pustila posledice, ali pa je stres in vse skupaj. že vse te dni sem čisto v p... srce mi razbija kot noro, pulz imam 100 če ne več, pa čeprav mirujem. ful se ne morem zbrat, sem živčna in čisto brez moči. jutri grem v labopratori, da mi povejo, če se je mogoče moji ščitnici zmešalao.
no prejle pa mi tip pošle sms, ker mu nisem dala lubčkla ko je šu. preveč mi gre naživce. no vseeno. pa nu napišem,da za naj mi da mir, ker sem prešvoh da bi se kregala. to je čisto res. pol pa napiše, zakaj mu ne povem da sem tako bolna. fak je slep ali kaj?
Sploh ne vem, kaj naj naredim. jaz sem100% prepričana da nočem biti več z njim. on pa sem me oklepa kot nor. čeprav je pravi razlog najimo stanovanje, ki sva ga opramila z njegovim denarjem, jaz pa moj oče pa sva večji del prenove naresila sama. noebega mojstra nama ni bilo potrebno plačati. vse semo delali samo. res ne vem, kako naj tipu v galvo vcepim, da je konec. res misli, da če reče, da ve kaj dela da je pa potem vse okej. niti pod razno. vsakič bo isto. odločila sem se, da mu bom pomagala, da se spravmo iz te kreize. zdej se mi kaže ena možnost zaslužka. pa še en skrivni adut imam v roki, nekaj za kar njemu ni prav nič mar, jaz pa vem, da mi bo s tem uspelo.
v galvnem, tipa se ne morem znebit, in ker rečem, da ne čutim vel nič do njega sem pa grda. tud on je prispeval k temu, da sem se čisto ohladila.
En kilometer sem predolga, a vseeno.
morala sme se skašlati. zdaj mi je že lažje
(s eoproščam za napake)
sej ne rečem, da zdej se ne kregata, pa da je zdej use kot v pravljici, sam se pa definitivno imata lepo in vem da brez mamine vztrajnosti do tega nebi prišo.
