dodoman napisal/-a:babe nakladate o argumentih, ampak niti enega nimate same, zakaj bi volile za..
dejstvo je, da arbitražni sporazum ŠKODUJE sloveniji, in zanj glasujejo zgolj ovce, ki slepo verjamejo trenutni vladi in delajo v škodo Slovenije.
itaq vsi tisti, ki glasujete ZA sploh nevete pol kurca zakaj točno se gre.
preberte si kdaj zgodovino slovenije in ne samo mutiti bedarije, ki jih sliišite od gospodarjev..hlapci.
to da se zgolj reši to sranje ni noben argument, še manj pa zdrava pamet.
hrvatje se nam dobesedno smejejo zaradi takih hlapcev kot ste.
Ok, sprejmem izziv.
Navedbe nasprotnikov arbitraže, da je Slovenija prej osamosvojitvijo imela izhod na odprto morje preko lastnega teritorialnega morja, so navadna nesramna laž. SFRJ je imela enotno teritorialno morje in epikontinentalni pas, meja med RS in RH na morju ni bila določena.
Točka T5, ki je po Osimskem sporazumu iz leta 1975 točka, na kateri se prične odprto morje v Jadranu, je na vsak način in od kjerkoli meriš, več kot 12 morskih milj oddaljena od slovenske obale. Zato nam strogo po načelu delimitacije morskih pasov v skladu s Konvecijo o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 ne pripada stik z odprtim morjem.
Na srečo pa obstaja v mednarodnem pravu tudi načelo pravičnosti in zakonitost, da je večina norm MP dispozitivne narave, zato se države lahko dogovorijo drugače. To naše medsebojno dogovarjanje pa ni bilo najbolj uspešno.
Metode reševanja mednarodnih sporov sicer lahko razdelimo v tri skupine. Prve so diplomatske metode. Sem spadajo pogajanja, dobre usluge, posredovanje, anketa in sprava. To smo poskušali zadnjih 15-20 let in nismo prišli nikamor. V bistvu smo še kar nekaj izgubili, ker je hrvaška zunanja politika spretnejša od naše.
Zdaj je čas za bodisi arbitražo, bodisi Meddržavno sodišče. In jaz osebno mislim, da predložitev spora mednarodnim organom lahko Sloveniji samo koristi.
Vsaka stran ima svoje argumente. Slovenci se sklicujemo na pravno načelo
uti possidetis de facto (ki ga ti seveda poznaš do potankosti, ker si tak strokovnjak za vprašanja pomorskega prava, jaz pa samo lapam v prazno, ker pač ne maram Janše), ker je v trenutku osamosvojitve slovenska Policija nadzorovala Piranski zaliv.
Hrvati pa svoje trditve utemeljujejo z z načelom, da kopno dominira morju, ker je kopno glavni del državnega ozemlja, morje, zračni prostor in podzemlje pa akcesorni. Ker je del obale Piranskega zaliva hrvaški, je po tem argumentu nelogično, da bi bil celotni morski prostor slovenski.
To je teorija. Zdaj pa praksa.
V sporu med El Salvadorjem, Hondurasom in Nikaragvo, je Sodišče določilo kondominij nad zalivom Fonseca in tako prišlo do rešitve, ki je kljub izredno čudaški obliki zaliva vsem trem državam omogočila stik z odprtim morjem.
V sporu med Nemčijo, Dansko in Nizozemsko glede razmejitve epikontinentalnih pasov je šlo prek pravil o širini in delimitaciji morskih pasov in tako preprečilo, da bi Nemčija ostala "ujeta" med svoji sosedi.
Tudi arbitraža, ki je razsojala v primeru spora o razmejitvi izključne ekonomske cone med Francijo in Kanado, je našla rešitev, ki je vsaj približno ugodila obema stranema, čeprav je to pomenilo, da je IEC Francije v obliki nekakšnega pravokotnika, ki je usmerjen stran od njene obale. Ima jo pa.
Zgodovina tako kaže, da mednarodni organi iščejo inovativne rešitve, s katerimi poskušajo zadevo rešiti tako, da nobena stran ni bistveno na boljšem ali slabšem.
V tem je razlog, zakaj ne delam nobene panike, da nas bodo na arbitraži Hrvati povozili, to enostavno ni mednarodna praksa, ker celotno mednarodno pravo temelji na mirnem reševanju sporov, ne pa na podpihovanju napetosti z nepravičnimi enostranskimi rešitvami.
Tako, to so moji argumenti. Bom počakala na tvoj odgovor.
[/url]
če jim je to uspelo rešiti, ni vrag, da ne bi mogli tud pri nas kej pametnega namozgat!
