V upanju, da bo moja bolečina vsaj malo manjša, se obračam na vse vas..in vas prosim za mnenje...
Situacija je sledeča - stara sem 24 let, absolventka. Po dveh najstniških (a kljub temu relativno dolgih zvezah) sem se pred dvema letoma zaljubila v fanta, za katerega sem mislila, da je TISTI! Zveza je z občasnimi vzponi in padci lepo laufala leto in pol, pol leta nazaj so se pa začele težave. Moj fant (oziroma zdaj že 2 dni bivši fant) je pred leti redno kadil travo. Kasneje, ko se je zaposlil v javni upravi, je s tem popolnoma prenehal (torej že pred tem, kot sva se spoznala). Sama sem sicer težki nasprotnik vseh drog (in da, po mojem tudi trava spada med droge - včasih me kdo zaradi tega razmišljanja gleda čudno). Ko sem torej pol leta nazaj izvedela, da se je vrnil na stara pota, sem pač upala, da je to bilo enkrat, dvakrat, in da je s tem konec... Zadeva se je pa kar ponavljala... Izgubljala sem živce, jokala, prosila, ponujala pomoč in podporo, pa nikoli ni bilo boljše. Dejstvo je, da sem v njegovem življenju edini človek, na katerega se je vedno lahko zanesel in ki ga je vedno bil pripravljen poslušat in mu pomagat (to mi je povedal sam - ne gre za to, da bi se "hvalila") in da ga nikoli nihče ni tako ljubil. Kljub vsemu se je na tedenskem redu zadeval še naprej...temu so sledili dnevi, ko ni hotel poklicat, ker je vedel kako bom odreagirala, nato je sledila točka, ko je za sveto obljubil, da ne bo nikoli več...a zgodba se je ponavljala. Sledil je moj ultimat - trava ali jaz....in vedno je (valda) izbral mene...trdil, da me ljubi najbolj na svetu...da sem jaz vedno na prvem mestu....ampak vedno je temu (valda) sledil novi zmotek....in ta situacija se je ponavljala iz tedna v teden. Tako sem jezna, ker sem od sebe pričakovala, da mu bom jaz pomagala....tudi njegova familija je to "malenkost" preložila na mene, ker se jim s tem ne da ukvarjati. In vse je obviselo na meni - v smislu "ti mu pomagaj, če mu ne boš mogla, pa ne vem kaj je za narediti". V nedeljo se je zgodba ponovila...v torek sem ga poklicala...seveda je spet bil zadet...peljala sem se do njega in mu povedaa, da je tokrat nepreklicno konec, da tega več ne morem preživljati (shujšala sem slabih 10 kg, si pridelala slabe živce in se spremenila v zagrenjeno bitje). Ko mi je navrgel, da on že bo nehal, ko se bo tak odločil zaradi sebe, ne zaradi mene, sem mu obrnila hrbet in odšla...Trikrat je klical še isti večer, nikoli nisem dvignila........
Tako nepopisno me boli, da je človek, ki ga ljubim z vsem kar imam in človek, kateremu sem bila pripravljena dati vse, med menoj in gramom trave izbral slednje... In boli me, da ne vidi, da ga je to slednje iz pozitivnega fanta, ki bi moral razmišlati o resnih stvareh (star je 29 let), spremenilo v depresivneža, na katerega se ne moreš zanesti in ki ne najde svojega smisla in prostora v svetu. In boli me, da ga ni tu, da bi me objel in mi povedal, da bo vse dobro....in neznansko me je strah, da bo spet prišel, mi obljubil, da bo vse okey...in da bom naivna kot sem bila do sedaj in mu bom verjela.....preprosto zato, ker mu hočem verjeti, ker ga ljubim in ker...ne vem kako brez njega........
Trenutno ne vem niti kakšen je bil namen tega zapisa....ampak vseeno...prosim vas za vaša mnenja, mišljenje......in najverjetneje tudi za malo podpore...
Hvala vam že vnaprej!
prevečkrat sem že vidla kakšne krizerje, ki so bli pripravljeni peljat z gorenjske tut v Maribor po desetko (če je bla na našem področju kakšna kriza med dilerji)..
