Iščem po forumu, pa ne najdem podobne teme... Se mi zdi, da se take stvari samo meni dogajo...
Torej: pred približno enim mesecem sem se preselila. Stanovanje si delim s cimro in cimrom. Ki je pravzaprav tudi moj problem trenutno. Počasi že ne zdržim v stanovanju in nisem se več sposobna učit. Torej.... cimer je zelo lep fant, zelo prijazen... in meni mi je postal malo preveč všeč. Kadar je doma, ne zdržim v sobi, kar naprej hodim v kuhinjo, da bi ga mogoče srečala, ne morem se učit, čisto sem že obsedena z njim. No, kadar ga ni, se sprašujem kje je, kaj počne, komaj se zadržim, da mu ne pišem sporočil...
Skratka: všeč mi je.
In on... mja... on je pač... gentelman. Kuha, vedno ponudi tudi meni, vedno vpraša, kako sem, se me tako prijateljsko dotika (dotikljiv tip, I guess...), vedno pozdravi z nasmehom... pred kakimi tremi tedni me je povabil na kosilo, ampak nisem mogla it, sva se zmenila za ''drugič,'' ampak do tega drugič ni prišlo. Pred nekaj dnevi sva se nekako pogovarjala, da grem na neko predstavo (rada hodim v gledališče), pa je rekel, da bi šel tudi on kdaj... nekako sva potem prišla na temo kina ipd. in ugotovila, da bi oba šla... sva se domenila, da greva skupaj... in je bil res res prijazen... je prišel 10 minut pred mano, pa čokolado mi je kupil, pa pogovarala sva se o vsem mogočem... (res gentelman pač ali kako...)... in po filmu ... hm. Je bil nenadoma ves tih in očitno ne preveč dobre volje, čeprav je bil prej ravno diametralno nasprotno dobro razpoložen... to je bilo nekaj dni nazaj, od takrat ga enostavno skorajda nikoli nisem videla... kadar sem ga, je bil vedno prijazen, nasmejan kot vedno, ampak vse skupaj je bilo mogoče za 15 minut... v dveh dneh...
Mene me spravlja ob pamet... težko se učim, kot sem napisala in ne razumem te dvojnosti v njegovem obnašanju...
Če bi bil KDORKOLI drug in ne nekdo, s komer bi naj po pogodbi živela še vsaj 10 mesecev, bi, glede na to, kakšna sem, govorila z njim, mu povedala, da nekaj čutim do njega... tako pa...
Ne prenesem več njegovih naključnih dotikov, njegovih nasmehov, tiste neke lahkotnosti pogovora, metuljčkov v trebuhu, ko ga vidim... tega da ga nenadoma ni več nič doma... tako enostavno ne bo šlo dalje, pojma pa nimam, kaj naj naredim.
Drugače imam polno življenje, sem uspešna, imam prijatelje, študiram tisto, kar me veseli... ampak nekako me tole omejuje, nisem zbrana, pravzaprav sem čisto raztresena ...
Kaj torej narediti v taki situaciji?
