ker vidim da je forum dokaj odprte narave, pa da se res najdejo dobri nasveti od nekaterih uporabnikov ter uporabnic, bom pa še js opisala svoj problem. Problem? Kakor za koga...
Namreč, odkar sem pri 17ih imela svojo prvo resno zvezo ki je trajala 3 leta z moškim, ki je imel otroka, sem videla kaj pomeni biti odrasel in odgovoren. Na ta način in s pomočjo tega fanta sem pri 17ih menda postala za 10let starejša po notranjosti od vrstnikov. Moški, s katerim sem bila, je bil starejši od mene malo manj kot 9let, a sva se od prvega dne ko sva se spoznala, izvrstno ujela. (Zakaj se je zveza končala, ni pomembno v tej zgodbi) Še zdaj sva v kolegialnih odnosih pravzaprav. No, ko se je ta zveza končala, sem pa spoznala vrstnika, od mene starejšega komaj 2 leti, študenta... kemija je naredila svoje in pristala sva v resni zvezi... če zvezi za pol leta sploh lahko rečeš resna. Ne vem, mogoče sem postala prezahtevna, preveč odrasla zanj, ki mi je tudi večkrat dejal da mu je pri meni bilo všeč moje razmišljanje o življenju ter nasploh, dočim je bil on kot metulj ki leta iz cveta na cvet, v bistvu se niti izoblikoval še ni... včasih sem se počutila kot njegova mama
potem sem se sprijaznila s tem, da ta zveza ne pelje nikamor ker mi je prepuščal cele vrvi najine zveze (da ne rečem niti). Končala sva na nelep način in šele tkrt sm vidla, da je pravzaprav res en mamin sinek. Da o njegovem neodgovornem obnašanju sploh ne govorim - zakaj bi delal prek šs, če mu dajeta žepnino starša, je bila ena izmed njegovih, ki me je vedno pogrela.
No, od te zveze naprej še nisem imela nobenega fanta. Ker sem začela razmišljat, da sem mogoče pri 23ih preresna in da bi se mogla malce sprostit, pustit se z vajeti in uživat kot vrstniki, da bi imela eno normalno mladost, ali kako naj temu rečem.
Skrbi me, ker začenjam ugotavljat, da se v zadnjem času bolj razumem s čedalje bolj starejšimi - zdaj že tam od 33 pa vse do 40 let, kar me plaši ker pač, vsi vemo kaj si ljudje mislijo o mladih puncah, ki se dobivajo s tok starejšimi. Ampak pri meni ne gre za dejstvo, da bi kogarkoli hotela izkoriščat; zakaj le - denar imam, avtomobil bom tudi imela vsak čas, sposobna sem biti sama in tudi znam biti sama s seboj, in nikoli, res nikoli nisem bila mahnjena na materialne dobrine, da bi zahtevala nevem kakšna darila in da me vozijo nevem kam vse.
Vrstniki se mi zdijo otročji, nezreli, nerodni, neodgovorni... ampak se trudim razumet zadnje čase z enim in ugotavljam, da sem očitno res po obnašanju stara že okoli 30
...jaz res ne vem, kaj naj naredim sama s seboj... Naj se enostavno sprejmem tako kot sem in se družim s tistimi, ki mi pašejo, ne glede na poglede in šepetanja okolice?
To mi narekuje srce, razum pa mi pravi, naj se držim vrstnikov... ker postarala se bom tko al tko prekmalu.
Izpoved končana, zdej ste na vrsti vi, kako vi vidite vso zadevo? Da me malo streznete mogoče, ali pa le kak nasvet v kakšni smeri naj plujem...
Je pa res kaj positive vibration pravi - lahko maš pred sabo moškega ki je 20 let starejši, pa se bo še vseeno obnašal kot da je v prvem razredu, ali pa mlajšega, ki je zrel.
