No pa bom še jaz napisala svojo zgodbo.
Ko sem prišla v srednjo šolo sem začela kaditi, ker je blo to takrat ql, iz istega razloga sem v drugem letniku pristala na travci, ampak sem po enem letu mogla nehat zaradi tega, ker ocene v šoli niso bile ravno blesteče. Enega lepega dne sem rekla jaz ne bom več in sem nehala, ampak še po 5 letih kdaj pomislim, kako je bilo lepo, ko sem bila v nekem svojem svetu, k ni blo nobenih problemov in mogoče je to tisti dejavnik, ki kaže, da sem bila takrat zavojena, pa naj še kdo reče do od tega ne moreš biti odvisen. V sredo pa sva s fantom odločila, da prenehava še s cigareti in vem, da mi bo uspelo, ker sem trmasta in če si nekaj zapičim v glavo se tega držim, če mi je uspelo takrat mi bo pa še zdaj. Je pa tudi res, kar pravijo drugi. Cigareti predstavljajo nek užitek, sproščanje pa kaj pol, bom pa začela meditirat.
Da pa nehava kaditi sva se pa odločila tako, da si je vsak postavil en cilj. Jaz močno upam, da nama bo uspelo.
Me pa drugače ne motijo ne kadilci niti nekadilci. Sem pa nekje nazaj brala, da so kadilci zoprni in se vsedejo v nekadilski prostor. Jaz sem pa takrat, ko sem še kadila imela drugačno izkušnjo. Bila sem v lokalu, ki je imel ločene prostore, pa sta se dve ženski vsedli v kadilski prostor (op. nekadilski ni bil poln) zraven mene in ves čas veselo kašljali in mahali z rokami, da ne omenim še kakšni komentarji so padali. Tako, da obnašanje človek ni odvisno od tega ali kadi ali ne. Če je zoprn po naravi je pač tak s cigaretom v ustih ali pa brez.
No zdaj je pa čas, da neham nakladat. Upam, da nisem bila predolga.
