Jaz sem v moji družbi najbolj racionalna ko gre za razmerja. Jaz sem tista, ki govori ni te vreden, pomiri se samo pms je.....
Sem ena odrasla oseba in ni v moji naravi, da delam iz muhe slona.
Saj ni tako grozen, ko sem bila bolana mi je kuhal čaj, silil jesti, klicaril vsako uro ko je bil v službi; še prek telefona sva se prepirala. Na kratko ko ga potrebujem pride. Če si ne bi bila celi čas v laseh bi bila lahko celo en par.
Zdaj pa kje je problem. Pred 3 dnevi je povedal tisti dve besedi, ki sta me šokirali in ko nisem primerno odgovorila sva se ponovno skregala.
Nikoli še nisem izustila te dve besedi; razen moji družini in no vem kaj čutim do njega. Lahko si predstavljam, da bova skupaj celo življenje in otroke; na kratko celi paket. Samo se sprašujem ali je to kaj imava zadostuje. Med nama je kemija. Začutim če se nahaja v istem prostoru kot jaz in obratno, kapiram kakšne volje je in berem ga kot odprto knjigo; on mene ne more brati, se pa trudi.
No in zdaj ne vem kaj naredim, ker vem da si bova vedno v laseh. Nikoli ne bova imela mirnega večera, seks bo vedno OMG in noben se ne bo spremenil. Kaj bi ve naredile na mojem mestu? Bi dale šanso razmerju, ki že na prvi pogled ne bo nikoli uspelo ? Ali pa bi pustile naj ostane afera, ki se bo nadeljevala nekaj let ali celo več. Je to sploh normalno ali vsaj delno normalno kaj imava ali pa se nama je dokončno .....
p.s. : poznava se že od faksa naprej. Že na faksu sva bila kot pes in mačka. Vedno sva " tekmovala" med sabo; to da ga nisem marala mi je dalo povprečno oceno 9,6. Je bolj pametne sorte saj je njegovo bilo 9,9
. Brez njega bi bila zadovoljna s 6. In še zdaj po 3 mesecih se nobeni živi duši ne sanja, da preživi vsako noč v moji postelji.
Če že hočta kej met se začnita obnašat kot dva odrasla ne kot smrkava tekmovalna otroka. Potem boš šele vidla, če imaš lahko kaj z njim al ne.
Baje, če poslušaš Razočarane gospodinje.
