Problem je ko greva med ljudi. Pogosto se dogaja, da me verbalno tlači v tla in da je do mene verbalno nesramen, me zabija v vsaki stvari. To mi je začelo že počasi presedati, ker me zelo užali in se počutim res kot nula. Še posebaj če mi njegovo nemogoče obnašanje omenjajo še prijatelji in starši...
Res ne vem v čem je problem, ker ko sva sama je čisto drugačen. Ne vem ali je problem v tem ker je eno leto mlajši (pravi mi sicer, da ga to ne moti) ali pa je problem v načinu kako sta ga starša vzgajala. Namreč nikoli ni bil dovolj dober in skoraj nikoli ni bil za nič pohvaljen. Čeprav je v veliko pomoč svoji družini.
Nazadnje sva imela en prepir ko sem mu to omenila, samo mislim da me ni razumel. Rekel je celo, da saj vem da je takšen.
Res ne vem kaj naj naredim, ker me to že prav pošteno moti...za bolj podroben pogovor z njim pa nekako ne najdem pravih besed.
Ima kdo kakšno mnenje, ali je bil kdo mogoče v taki situaciji?
No, ne vem točno kako tebe tvoj "spodbija" v besedah v družbi, mene moj ni ravno besedno, a se enostavno ni zmenil zame, ko je bil zraven kakšen kolega ali cela njegova družba. Kot da me ni oz. kot da se jaz z njima nimam kaj pogovarjati, ker so to kao moški pogovori. 
In je takrat bil star 23, kar bi naj pomenilo, da je vsaj približno zrel. Taki niso vredni tvoje pozornosti. Jaz nisem zdržala dolgo in sem ga odslovila, on pa neumen sploh ni ugotovil kaj je narobe. Tudi če bi mu razložila kot majhnemu otroku, ne bi dojel, ali pa bi nadaljeval tak način preziranja. Malo se zamisli, zakaj si to dovoliš - da se tako obnaša s tabo. Tudi ko sta v družbi mora biti isti kot sam s tabo, drugače ima očitno resne probleme s svojo samozavestjo oz. identiteto.
