g00fy_qa napisal/-a:McLarnovc napisal/-a:Jaz pa ne.
Ni nobenega ego boosta, ko komu rečeš da si fdvjevec...
Zato ker res študiramo zaradi ego boosta (sploh od drugih), ane?
Ajde recimo nekaj mojih razlogov za ta študij: Jaz študij jemljem ne (samo) kot pot do zaposlitve, ampak kot nekaj, kar me zanima. Študiram za sebe, da se naučim stvari, ki mi koristijo pri mojem življenju - pri vsakem dnevu. Jaz vidim point učenja v tem, da meni osebno, duhovno, koristi pri vsakem dnevu.
Tudi zato nikoli ne bi študirala recimo matematike, ker od tega osebno (osebnostno) ne bi imela nič. (Čeprav ne trdim, da kdo drugi ne more imeti.)
Služba je potem zame tisto, kar delam iz osebnega veselja in zadovoljstva. Ni me treba zdaj popljuvati, da sem idealist - mogoče ja, mogoče ne. To je pač moja ideologija življenja. Ne študiram za ego boost, za dobro plačano službo itd., ampak zato, da osebnostno rastem. Ostalo bo prišlo za zraven.
Lepo povedano, sam v enem stavku k ga je tudi Mahagonij citiral si napisala, da študiraš to kar študiraš, ker te veseli. Vse lepo in prou, sam od tega ne moreš živet. Ne moreš živet od besede "veselje". In zdej ti ni panike rečt, da se ti ne gre za denar oz. dobro plačano službo, sam ko se boš sama mogla soočit s stroški + družino.. Ne vem če boš istega mnenja.
Nam je v SŠ profesor od filozofije, k se res klanja tej besedi, reku da je težko dobit kakršnokoli delo v zvezi s tem. Moreš met srečo. On jo je mel, kr piše članke v neki reviji (sam enkrat mu bo tudi idej zmanjkalo kr pr filozofiji ne ugotoviš nč novega sam o enem in istem je govora), tudi knjige je napisal in uči na treh razlinčih gimnazijah (od teh ma lahko samo moja bivša gimnazija filozofijo ku predmet za maturo). Ma je reku da je takih malo, sploh v Sloveniji. Moj bratranc je študiral filozofijo in je po končanem študiju šel na drugi faks, čeprou je lena rit. Zakaj? Ker ni dobu službe. Delu je ku varnostnik in občasno kašn članek napisu, ma samo od člankov ne moreš živet.
Pač meni se zdi zgrešeno, da ljudje dajo prednost željam. Ne pravim, da ni treba upoštevat tega kaj si želiš in kaj te veseli, sam malo bolj racionalno je treba jemat študij. In je treba mislt na to kje se boš lahko zaposliu, v kolkem času in če boš upal preživljat družino. Meni je bolj pomembno, da dobim službo čimprej in mam relativno dobro plačo (ne takoj, ma sčasoma pa ja) in da je pač delo sprejmeljivo.
Recimo js ne študiram tistega kar me veseli, tudi delala na bom tistega kar me veseli, sam je moje bodoče delo sprejemljivo (tudi plačano ne bo slabo, kolkr sm informirana, in to že tkoj na začetku) in bom znala živet s tem.
Sam ok, js pač nism idealist in sm mnenja da vsak osebnostno raste (to res ni odvisno od službe k jo opravljaš).
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
Brutalno...
) veselilo na koncu gimnazije, pač ni to, kar si želim v življenju počet, oz. si tega sploh ne želim počet. Po 4. letniku študija za poklic učitelja/profesorja jezikov sem ugotovila, da me misel na to delo dobesedno odbija in ustrahuje, tako da sem po dolgem času zbrala pogum in se vpisala na drug faks, še prej pa imela veliko srečo, da sm dobila službo na področju, ki me (to ugotavljam šele zdaj 
) veseli in mi očitno ful leži. 
