Življenje doma oz.na svojem

[matjazd]

Ok, vodenje v smislu-kosilo, večerja, pranje, likanje, pospravljanje, itd.In vtikovanje v življenje.Veliko jih je takšnih, ki so odrasli, ampak na nek način še vedno otroci

Otrok si dokler imaš starše. Nisem pa zasledil, da bi kdo napisal, da je doma zato, da mu starši kuhajo, perejo, likajo, pospravljajo in kaj vem še vse. Sigurno ima vsak razlog, da gre od doma kot, da ne gre. Ampak drug razlog. Pa kaj naj človek živi sam 24 ur na dan med štirimi stenami. Niso vsi samotarji.

[kiny]

Zaenkrt živim pri starših, ker ni dovolj financ ne z moje in ne s fantove strani da bi si lahko privoščila stanovanje.
Sicer komej čakam da grem na svoje s fantom, da imam svoj mir, pospravljam tisti dan ko se meni zahoče, potavim stvari tam kamor sama hočem itd....
Po drugi strani sm pa navajena od doma nonstop eno klicanje v smislu: pridi sem...to nared...itd... tko da mi bo mogoče kr mal dolgčas na svete cajte

[cebelica_Kaja*]

Jaz živim skupaj s fantom na svojem. Živiva v ljubljani v enosobnem stanovanju in nama nič ne manjka. Pravzaprav sva srečna, da sva na svojem. Sedaj se nekako pogovarjava, da bi se preselila v kšn drug kraj, ampak usekakor na svoje in ne nazaj k staršem. S tem se oba strinjava, ker nama je ušeč tako kot je. Lepo furama tole skupno življenje, čeprav, je marsikdo rekel, da nama ne bo uspelo ...Ma js pravim, če se hoče se vse da... Fant dela, jaz sem študentka in delam ob vikendih preko študenta, imama avto, plačujeva najemnino, kupujeva hrano, in ostalo potrebno sama...
Mi je pa všeč, ker mam stvari pošlihtane po svoje, kuham po svoje, perem po svoje, sušim in likam po svoje, čistim po svoje in zaenkrat še kar živim ... Domov še vedno grem rada pogledat in poklepetat, ampak živeti mi je pa ljubše na svojem, čeprav ne morem rečt, da mi je bla doma sila, ker mi ni bla. Sem pa že od nekdaj človek, k hoče met neki svojga

P.S. stara sva 19 in 21

[katja_t_1980]

Jaz sem šla od doma pri 26-tih, bila še absolventka in sem delala preko študenta. S fantom sva najela stanovanje. Zdaj, 3 leta kasneje, sva še zmeraj v najemu in čakava, da nama njegov oče dovoli preurediti prazno stanovanje v svoji hiši. Kredita za popolnoma svoje stanovanje žal ne dobiva. Bi pa rada bila v stanovanju, ki bi bilo prej ali slej najino, ker pri najemodajalcih nikoli ne veš, kdaj te vržejo ven, ker rabijo stanovanje zase oz. za svoje otroke.
Na svojem je super, ker lahko živiš, kakor želiš in pri tem nikogar ne motiš in nihče ne moti tebe. Za nič na svetu se ne bi vrnila domov, čeprav sem se dokaj dobro razumela s starši. Če ne bi imela partnerja, bi pač najela garsonjero ali stanovanje s približno enako staro cimro (samo da bi imela svojo sobo), kar bi se pač v določenem trenutku izakazalo za boljšo rešitev.

[sanjaanja]

Mene pa zanima kako visoke dohodke imate tiste, ki živite na svojem?

[*SunFlower*]

Jaz imam štipendijo+preživnino, tam nekje 450€ vsega skupaj.

[Temida]

Ni lepšega, kot živet pod svojo streho, si sam svoj šef, skrbiš sam za sebe, veš kako in kaj....doma pa te vedno starši komandirajo, vse jih zanima, kje se potikaš, ko te ni, če je treba kam peljat moraš peljat, če nimajo izpita... ja saj vem, vsi si ne morejo privoščit samostojnega življenja, stroški so doma zelo nizki, na svojem pa kar visoki, ....me sam frbec matra, kje je vam lepše.

Seveda je lepše na svojem, ampak eno je to, drugo je pa kakšne so možnosti za to. Na žalost smo v takih časih, da je biti na svojem le želja oziroma sanje.

[caly]

Hja, lepo nekaterim, ki živite v krajih kjer so najemnine lahko nižje kot drugje. Na obali dejansko to ne gre, pa če se še tako trudiš. Jaz si tega ne morem privoščit. In tudi ne obsojam ljudi, ki po 25 letu še živijo pri starših. Drugo je če ti starši pomagajo da greš na svoje, da slučajno delaš v družinski firmi, da obenem voziš avto od fanta, da je splet okoliščin takšen, da imaš dohodek iz naslova kakšne pokojnine ali preživnine, pa kakšna odškodnina še pride ipd...Lahko se nekateri hvalite da ste na svojem že pri 18, 19 letih...waaa!!svaka čast res.,ampak če niso okoliščine takšne,da ti vsaj en faktor pripomore k možnosti za selitev, to ni izvedljivo. Vsaj v Kopru ne.

[sanjaanja]

Jaz imam štipendijo+preživnino, tam nekje 450€ vsega skupaj.

Koliko te stane najemnina, stroški, hrana, če smem vprašat?

[floribunda]

Hja, lepo nekaterim, ki živite v krajih kjer so najemnine lahko nižje kot drugje. Na obali dejansko to ne gre, pa če se še tako trudiš. Jaz si tega ne morem privoščit. In tudi ne obsojam ljudi, ki po 25 letu še živijo pri starših. Drugo je če ti starši pomagajo da greš na svoje, da slučajno delaš v družinski firmi, da obenem voziš avto od fanta, da je splet okoliščin takšen, da imaš dohodek iz naslova kakšne pokojnine ali preživnine, pa kakšna odškodnina še pride ipd...Lahko se nekateri hvalite da ste na svojem že pri 18, 19 letih...waaa!!svaka čast res.,ampak če niso okoliščine takšne,da ti vsaj en faktor pripomore k možnosti za selitev, to ni izvedljivo. Vsaj v Kopru ne.

eh. lahko bi se že zdavnaj preselila nazaj domov, pa še vedno vztrajam v ljubljani, kjer so najemnine najvišje. pa moji dohodki niso ravno bajni.
ve se da če se hoče. samo prioritete si je treba postavit.

[*SunFlower*]

Jaz imam štipendijo+preživnino, tam nekje 450€ vsega skupaj.

Koliko te stane najemnina, stroški, hrana, če smem vprašat?

Najemnina je zdaj, ko imam subvencijo, 155€, trgovina me pride od 50-100€ (zdaj decembra, ko se je kupovalo darila, je bilo še več, povprečje je pa okoli 70, 80), mesečka 17€, položnica za mobitel cca 16€, položnice za stanovanje zdaj pozimi okoli 50€, kopiranje za faks kake 10€, 30€ dam mesečno še za bone. Iz glave se česa drugega zdaj ne spomnem. Ponavadi mi ostane max. 100€ za druge stvari. Ni idealno, pa pri trgovini sem do neke mere omejena ker sva dva, ampak sva pa vsaj na svojem.

[Džeki]

Danes hitro dobit službo je kr velika j.eba, če si družboslovec.Za naravoslovce in tehnične poklice je precej lažje, družboslovcev je pa enostavno preveč.Gre po sistemu "znajdi se". Več šans imate tisti, ki ste tekom študija navezali kakšne pametne stike pri delodajalcih.V skrajno pesimističnem scenariju ste lahko tudi 2 leti na zavodu, poznam nemalo takih.Tudi v LJ ni rožnato in se ne dobi takoj.

[Dorotheia]

Tudi midva s fantom sva zdaj (točno) pol leta na svojem. Meni je super, tako vsaj vidiš ali lahko s partnerjem funkcioniraš v skupnem gospodinjstvu ali ne. Nama gre. Ups and downs pravijo ane.
Ko sva se preselila skupaj, je bil fant že redno zaposlen, jaz pa absolventka in sem delala (prihodka sem imela mesečno okrog 600-700eur) - nisem delala čisto vsak dan po 8 ur. Sedaj pa sem tudi sama zaposlena, tako da bo glede financ še manjši problem. Venda...vse bolj razmišljava o tem, da bi si kupila stanovanje, čez kaki dve leti (jaz celo sanjarim o hiši). Vse bolj si želiva neke varnosti in tega, da imaš dejansko res nekaj svojega v lasti in sam odločaš še o opremi itd. Seveda sva do tega prišla predvsem zato, ker si v prihodnosti želiva otrok in nekako meni podnajem in otroci ne gredo skupaj (ok, če ne bova imela druge šanse, bo tudi tako moralo iti ane).

[Nica]

je veliko prednosti biti na svojem. Samo kaj ko je pa vse tako drago. Mi2 si iščeva nekaj minimalnega enosobno, pa je cena takoj s stroški vred 350E +.

[*SunFlower*]

Seveda, ker iščeta enosobno. Mogoče morata začeti iskati po garsonjerah. Če pa v Ljubljani pričakujeta, da bo najemnina+stroški manj kot 350€, imata pa precej nerealna pričakovanja. Midva sva v garsonjeri, pa dajeva 350 samo za najemnino, stroški so pa še dodatnih 100.