Tysia napisal/-a:G00fy, morda bo slišati čudno, a po napisanem se mi dozdeva, da bi tebe lahko predalčkala med vernike. Ne kristjane ali budiste, ampak med ljudi, ki verujejo, da boga ni in ki vedo, kaj je resnica.
Jaz temu ne bi rekla vera v neobstoj boga. Jaz nikjer ne trdim, da boga ni. Lahko da je. Ampak ni dokazan. Zato jaz živim, kot da ga ni. Recimo ena res dobrih primerjav je z nebeškim čajnikom (jo poznate?).
Point: če niti obstoj niti neobstoj nečesa nista dokazana, se te stvari zagotovo ne privzame kot obstoječe samo zato, ker neobstoj ni dokazan.
Kakorkoli glede boga ne morem biti zagotovo prepričana, da ga ni, sem vseeno zagotovo prepričana, da so religije napačne. Zakaj? Iz veliko preveč razlogov, da bi zdaj tu naštevala.
En primer: četudi bi bog recimo obstjal, zagotovo ne more biti takšen, kot je opisan v verskih knjigah; ampak veliko boljši od vsega. Če je "nekdo" tako mogočen, da je ustvaril svet in nas in vse živeče, potem so človeške lastnosti, kot so maščevalnost, razdražljivost in potreba po čaščenju zadje, kar se od takega bitja pričakuje.
Jaz sem iskala boga v verskih knjigah, v filozofiji, v psihologiji, v zgodovini, v znanosti ... skoraj povsod, in ga še vedno. Ker me fascinira.
Ampak kot sem že rekla, bolj iščem in raziskujem, bolj sem prepričana, da takega boga, kot smo si ga naslikali, ni. Če mogoče le nekakšen obstaja, pa pač obstaja. Kul, ane.
Ampak vera ali nevera vanj nima nobenega vpliva na njegov "odnos" (wtf
) do nas. "Not enough evidence, God, not enough evidence."
Tysia napisal/-a:Kako veš, s kakšnimi nameni romajo ljudje, in zakaj molijo v en glas? Kako lahko sklepaš, da ti ljudje sami s sabo ne morejo živeti? Verjetno je kar nekaj takih vmes, ja. Vera je odlično pribežališče za prestrašene ljudi. Ni pa nujno, da je samo to.
Če verjameš v boga ne moreš živeti sam s sabo v smislu, da ne moreš sprejeti, da SI samo TI in da je to vse. Da nad tabo ni ničesar večjega, boljšega. Ne moreš sprejeti, da po smrti (najverjetneje) ni ničesar, ampak pač konec. Verni ljudje so ljudje, ki jim življenje na tem svetu ni dovolj, ampak rabijo nekaj boljšega po smrti.
Ampak je spet smešna ena zadeva, ki sem jo videla že nekajkrat: vprašaš verne, če je res tako lepše in boljše in vse po smrti, ti zatrdijo, da ja, potem pa jih vprašaš, zakaj se torej ne ubijejo, in so v šoku.
Ampak je res, ne?
Tysia napisal/-a:Obstaja tudi vera v znanost. Takoj, ko je človek 100% prepričan v nekaj, postane vernik. Če je prepričan, da boga ni, je vernik. V to, da bog ne obstaja. Če verjame 100% dokazom, ki se zdijo neizpodbitni, je vernik.
Seveda obstaja tudi vera v znanost. To smo že premlevali.
Ampak vseeno - verjeti v boga in verjeti v neizpodbitne dokaze ni isto. Posledica dokazov je prepričanje, posledica ne-dokazov je vera. Ni isto "verjeti" recimo da je nevihta posledica takih in takih naravnih pojavov ali verjeti, da je nevihta nastala zato, ker je bog jezen.
Tysia napisal/-a:Zadnjič sem govorila s starejšim možakarjem, ki je precej uspešen v življenju. Deluje srečen, na pogled je lep in mladosten, je tudi znanstvenik (ki recimo da je spoštovan). Rekel je: "Znanost misli, da toliko ve in da odkriva resnico. Ko bi se le zavedala, kako NIČ ne ve, in kako se oddaljuje od resnice, da bi končno začela stopati po stopinjah spoznanja le te, bi bile zadeve precej drugačne."
Meni se zdi pomembno, da se vsak človek, ki veliko ve, zave, da nič ne ve. "Vem, da nič ne vem" veliko pove.
P.S.: Še vedno prosim
seznam največjih genijev in izobražencev, ki so bili hkrati goreči verniki.
P.S.2: Mene zdaj en teden ne bo; če bo debata šla dalje, bom takrat nazaj za komentarje. LP
