Nobenega problema ne vidim v tem, da fantu pokažem, da mi je všeč, ga povabim na kavo,... Če me bo on peljal v kino, bom naslednjič verjetno jaz dala pobudo za obisk živalskega vrta.
Hočem povedat, da so fantje na začetku zveze v popolnoma enakem položaju kot me. Saj ne vedo, kam vse skupaj pelje, kakšne imamo me namene, če je punca sploh zainteresirana,...
Res nimam namena revežu še oteževat življenja s tem, da bom vedno čakala, da on prvi pošlje sms, da on mene ven povabi, ker potem pa sploh ne bo vedel, če mi je vsaj rahlo všeč, a mi gre v resnici na živce. Zakaj bi to počela človeku, ki se mi zdi simpatičen? Takšno manipulacijo šparam za svoje sovražnike
Poznam kar nekaj takih primerkov, ki nočejo niti avanture ampak samo občutek, da so zaželjeni samci. Povzetek tega je, da so neumne tako ženske kot moški, ki se lovijo v tem začaranem krogu. Sama sem ponavadi že po nekaj pogovorih ugotovila, kateri fant igra na to karto in do zdaj se še nisem zmotila. Na začetku je sicer vsak malce nedostopen oz. vsaj večina in pri spoznavanju nekoga je to dobrodošlo. Treba pa je znati kdaj je zaželjeno nedostopnost "izklopiti" in se neki osebi približati, ne od nje oddaljiti z nedostopnostjo. No, ampak to pride na vrsto takrat, ko je odnos že na višji stopnji zaupanja in se osebi že bolje poznata. 
No, da ne bo nekih nesporazumov... Res je, nedostopnost je, da ne pokažeš zanimanja za nekega tipa in ga pustiš, da se trudi (če se sploh), tako da se že ves čas napačno izražamo. Jaz sem mislila na začetno previdnost in postopno spoznavanje, obenem pa sem mislila tudi na nedostopnost - da fantu, ki ga še spoznavaš in je še vse v fazi sveže zaljubljenosti, nisi vedno in povsod na razpolago. Kasneje ko sta enkrat par, se itak (vsaj pri normalnih parih 
prou 
malo shy pa gre 
