
Imam fanta že kar nekaj časa, ki je fuul vredu, z njim si res lahko predstavljam prihodnost, doma ga imajo radi, vem, da mi z njim res nebi bilo slabo... Se kdaj skregava, ker je on pač moški in drugače gleda na svet, kar je čisto normalno... ampak se tudi po tem znava lepo pogovorit in je vse ok:)
Ampak...ne vem, zakaj, še vedno nekaj iščem... reees ne vem, zakaj:/
Druge punce, predvsem tiste samske, mi včasih prav zavidajo, kako lep par sva pa vse, tako vizualno kot tudi po drugih stvareh, po katerih se kar dobro ujemava - hobiji, razmišljanje, fax, žuranje, družini, iz katerih izhajava... (((Aja, pa tudi čez sex se sploh ne morem pritoževati.)))
Prej sem imela že kar nekaj zvezic, eno daljšo in še nekaj krajših. Ampak ta občutek imam vedno, v vsaki zvezi:/
To, da bi mu dala zdaj konec in potem v miru sama razmišljala, je pa zadnja stvar, ki bi jo bila zmožna storiti (očitno ne znam biti samska:(
Zdaj mi je ful všeč sošolec s faxa, vem, da sem mu tudi jaz, ampak on itak ne naredi nič, ker ve, da sem zasedena... Ful bi ga rada še bolj spoznala, ampak vem, da se to v zvezi ne dela in imam potem ful slabo vest, ko samo pomislim, da bi mu kaj namignila...

Strah me je, da če bom počela take stvari ali pa zdaj dala temu fantu konec, se mi bo nekoč vse vrnilo ali pa bom za vedno samska, ko bodo moje kolegice že imele otroke in se poročile, čeprav res nimam kakršnihkoli problemov z navezovanjem novih stikov ali s samozavestjo... ampak vseeno... po eni strani mi je všeč lepa dolga zveza, ko pa sem kjerkoli sama brez fanta - v tujini, tudi samo na faxu, sem čisto druga oseba, sploh se ne počutim vezano...
Kaj bi ve naredile na mojem mestu?