Psiholog, psihiater

lorelaj

*srčica* napisal/-a:V ljubljani je nek center za mladostnike, kjer maš psihologe.Nevem točnega naslova, je pa nekje v Šiški in za tja ne rabiš nobene napotnice. Samo prideš tja in se naročiš, verjetno se da tudi po telefonu.

Če slučajno komu pomaga-najbrž govori o MISSS(Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije). Je pa na Kunaverjevi 2 v Ljubljani. Kolikor vem je tudi brezplačno.

Psihoterapija.net

Možnost, ki jo imaš je seveda tudi psihoterapevt. Seveda je vse odvisno od težav s katerimi se soočaš.

Predlagam ti da se obrneš na Slovenski inštitut za psihoterapijo, kjer imaš prvi obisk (triažni posvet) brezplačen.
Tel.: 01/425-44-33 in 031/790-961

Lahko pa nas pokličeš tudi na "Psihoterapija.fon" (031/794-794), kjer delamo svetovalci in bodoči psihoterapevti. Svetovali ti bomo glede primerne izbire, lahko si boš samo olajšala dušo, dobila informacije,...
Čisto po tvoji izbiri.

Se slišimo!

Vanja

"Čas je, da ti nekdo prisluhne".

lakeesha

vprašanje: pogovori s psihiatrom ipd.
so zaupni in ostanejo "med nama", ne? :oops:

že dalj časa se odločam za ta korak, pa ne zberem poguma, vem pa da sama iz tega dreka ne bom prišla.
najbol me bedira, kako s popolnim neznancem, z osebo, ki jo prvič vidim govorit o probemih, o osebnih in intimnih stvareh?
zelo težko govorim o tem oz. sploh ne govorim o problemih,
niti s fantom ne.
in si ne predstavljam prvega obiska, ko se je nekak treba odpret in govort... verjamem da je sčasoma lažje, ampak tega "začetka" se bojim in zato odlašam... predolgo... :cry:

*srčica*

Vsi pogovori so strogo zaupni!
Na začetku poteka bolj normalen pogovor, poveš mu samo svoj glavni problem-razlog zakaj si tam, potem pa te sprašuje o družini, pač hoče si ustvarit sliko, kaj bi lahko bilo. Ni nič na silo, to so ljudje ki so šolani zato da se ti na pravi način približajo, morjo ti dat občutek zaupanja. Zato bo potrebnih več obiskov, ti boš pa počasi začela zaupat in na koncu se boš lahko čist odprla. Pa verjemi, noben psihiater te ne bo obsojal, te postrani gledal.
Zato na odlašaj, ko boš tam boš vidla da so bli tvoji strahovi čisto nepotrebni.
Velik sreče!

Tearjerker

lakeesha napisal/-a:najbol me bedira, kako s popolnim neznancem, z osebo, ki jo prvič vidim govorit o probemih, o osebnih in intimnih stvareh?
zelo težko govorim o tem oz. sploh ne govorim o problemih,

Včasih je veliko lažje načet in speljat pogovor z neznancem, tudi o popolnoma osebnih stvareh in problemih. Psihologi in psihiatri so šolani tako, da se ti znajo približat, napeljat pogovor, te poslušat in hkrati analizirat in ti s tem pomagat.

Kar je v tvoji kartoteki je v tvoji karoteki, isto kot pri osebnem zdravniku. Tvoja anamneza in potek zdravljenja sta stvari, ki jih vesta ti in tvoj izbrani zdravnik/psiholog.

[vanessa]

Tearjerker napisal/-a:
lakeesha napisal/-a:najbol me bedira, kako s popolnim neznancem, z osebo, ki jo prvič vidim govorit o probemih, o osebnih in intimnih stvareh?
zelo težko govorim o tem oz. sploh ne govorim o problemih,

Včasih je veliko lažje načet in speljat pogovor z neznancem, tudi o popolnoma osebnih stvareh in problemih. Psihologi in psihiatri so šolani tako, da se ti znajo približat, napeljat pogovor, te poslušat in hkrati analizirat in ti s tem pomagat.

Kar je v tvoji kartoteki je v tvoji karoteki, isto kot pri osebnem zdravniku. Tvoja anamneza in potek zdravljenja sta stvari, ki jih vesta ti in tvoj izbrani zdravnik/psiholog.

js mam tudi težave s tem.. mi ni panike govorit o vsakdanjih težavah s frendi al pa tudi z neznanci (včaish mi je celo z neznanci lažje)..
ma o globokih, resnih težavah, takih zarad katerih sm že dobesedno obupana kr mi gre na slabše, takih k me mučijo že - lahko bi rekla da - od rojstva pa nism sposobna z nobenim govorit, kaj šele z nekom k ga vidim prvič

*srčica*

^^to si mal napačno predstavljate. Sej pa mu ne boš že na prvi uri povedala stvari ki jih še nobenmu nisi. To je postopek, ki lahko traja zelo dolgo časa. Zaupanja se ne da zgradit v prvih dveh urah, zato nihče niti ne pričakuje da bi mu že takoj povedala vse kar te najbolj boli. Sicer se pa vsak dan ukvarjajo s takšnimi oz. še veliko hujšimi primeri, slišal so že svega i svašta, tko da nč bat. Najboljš je it tja, če čutiš da bi mogla, če ti bo nelagodno lahko še vedno greš-kadarkoli.

[vanessa]

^^ dvomim da bi mi ratalo bit po x urah bolj odprta, kr me vedno zablokira ko bir ada komu povedala.. in se gre za to da si vedno mislim (tudi če ni res) da si bojo ljudje misnli (al pa mi celo rekli), da se smilim sama sebi, sm preveč stroga do sebe al pa do drugih, da ni tko hudo ku zgleda (res nbi blo če bi se dogajalo vse to v moji glavi šele 5 mesceu, sam kaj ko se že 20 let oz. od kar vem zase), da se da vse popravit s pogovorom,..

sicer pa itak moreš tudi sam delat na tem, psihiater ti nbo rešu težav.. js sm sproti delala na tem, da bi se stanje izboljšalo, samo se je vedno končalo tko da sm vsakič doživela zmeri hujše udarce, k so me spravle v tolko bolj obupano stanje (že zto kr sm se trudla) tko da sm obupala nad tem da bo kdaj boljše

red_rose

sej k psihiatru se ne gre zato da ti on resi tezave, niti slucajno

psihiater ti samo pokaze pot, kako naj si sam pomagas resit tezave.

ljudje pac ne znamo vsega sami resit, in enim si je to full tezko priznat...psihiater pa ma izkusnje, in ti lahko pomaga, da si potem znas sam pomagat. da malo spremenis razmisljanje, ugotovis dolocene vzroke in posledice, spoznas reci o sam sebi...on ti odpre oci in ti pokaze pot za naprej.

*srčica*

naj te ne bo strah, sicer nevem kakšne težave maš, ampak s tem se je najboljše čim prej spopast. Dalj ko odlašaš slabše bo. Razmem da te je mal prestrašla, ampak njen namen je bil verjetno da se čimprej spraviš po pomoč.
Sama se odloči, ampak moj nasvet je, da greš čimprej tja...

edit: hvala za opozorilo, mi je šlo iz glave

softTouch

^^ajoj,vidiš kaj je napisala v drobnem tisku in ti jo greš citirat da ja ne bo mogla zbrisat?

jest sm tud razmišljala da bi šla k psihologu ali psihiatru pa me je nekak "sram"...v bistvu me je strah da ne bi kdo zvedel da hodim,ker bi bla poj takoj označena za čudno

punkie_

ah, ne boš čudna, danes je to že skoraj modna muha, it k psihiatru

softTouch

na srečo sem iz svojih težav sama prilezla,čeprav je blo na koncu že kar hudo. upam da se ne ponovi :wink:

[vanessa]

softTouch napisal/-a:^^ajoj,vidiš kaj je napisala v drobnem tisku in ti jo greš citirat da ja ne bo mogla zbrisat?

jest sm tud razmišljala da bi šla k psihologu ali psihiatru pa me je nekak "sram"...v bistvu me je strah da ne bi kdo zvedel da hodim,ker bi bla poj takoj označena za čudno

zakaj za čudno? a ti maš tiste k hodijo h psihiatru za čudne?
sploh ni čudno met težave..
ok, js mam tudi za čudne tiste k laufajo h psihiatru zarad nesrečne ljubezni al ene slabe ocene (sm že slišala za dosti takih primerou).. sam če maš res težave, to ni neč čudnega al pa sramotnega

Aloha

Men je pa bl kt obiskovanje psihiatrou čudn to, da se nekomu zdijo bolezni psihe neki sramotnga in tabuiziranga. Kr men se ne.

Jst se o tem normalno pogovarjat z ljudmi, ni me sram povedat, da sm hodila, ni mi neugodno uprašat ljudi okol sebe za kšna priporočila, lih tko ni njim težko opisat svojih izkušenj ...

Sama sm sicer taka, da se (pre)hit odprem, pa nej gre za pogovore z meni bližnjimi al pa s popounimi neznanci. Če ne poveš, ljudje ne morjo vedet. In če ne vejo, ne morjo pomagat. Se splača mal "pomatrat".

Drgač pa predlagam samoplačniške obiske. Jst sm totalno razočarana nad nasprotnim, tablete dobiš u luft, ampak dočakat terapije ...