UG84 napisal/-a:JennyfeatTia napisal/-a:classy napisal/-a:Ampak res, tudi mene preseneca, kako vneto nekatere zagovarjate, da ven hodit itak ne rabis.
Drugac konkreten nasvet ti tezko dam, ker so vsi starsi drugacni. Jaz sem bla kar se tega tice bolj 'uporniska' in sem si nekako izborila, da hodim ven. Ampak to je blo ko sem bla stara 14-16, si pa ne predstavljam, da te pri 17 ne pustijo ven, sploh ce si drugac pridna.
Sicer se mi pa zdi, da mors bit samo malo vztrajna, se mi ne zdita neka tezka psihopata tale tvoja dva. Ne vem, men je pomagalo tezenje. Tako prikupno
hvala tvoj komentar mi je zlo všeč.
ker ja vsi neki zagovarjate da ven itak ne rabim hodit. ah dejte no.. ne domabom čepela pred comppom pa se smilila sama sebi. lol no.
tut js sm se zdej pomenla z mamco in mislim da bo zdej kul.
No, mene osebno pa to zmoti, ker če ne greš ven, je pa druga variatna samo še računalnik, ane? No ja, kakor komu paše. Jaz vem da pol ne bi bil aniti slučajno sposobna vstat zjutraj ob normalni uri, ampak bi ziher mogla spat do ene 10h, 11h če bi bila tok dolg zunaj - mene vem da starši ne bi gledal da tok dolg ležim. Ampak ljudje smo si različni.
hihi. zame je 10 zjutraj normalna ura tudi če nikamor ne grem.
sicer pa. čisto normalno se mi zdi, da v srednji šoli hodiš ven. poznam celo par primerkov, ki so se prva leta temu vztrajno upirali (češ, kaj pa nej počnem zunaj med samimi nažganci) in se jim je enkrat pred maturo čisto sfuzlalo in so knjige zamenjali za vsakodnevno žuranje. zdej so pa na enih čudnih ostankih od faksov.
v 1. letniku sem bila lahko zunaj do 10, izjemoma do enajstih oziroma polnoči. pol pa vsako leto kako uro več, dokler enkrat v 4em letniku ni prišlo do točke, da je mati prjavla, da ne smem bit zunaj dokler hočem, ampak morem bit ob 5h doma. no...takrat smo nekako prišle do zaključka, da sem lahko zunaj kolkor hočem. sem bla pa precej divja in uporniška najstnica, ki sem prekoračila marsikatero dogovorjeno uro. še vedno sem živa in zdrava, noben me ni napumpal, nikoli nisem bila na izpiranju želodca. čisto normalno sem preživela najstniška leta. zunaj smo se meli fenomenalno in nikoli tega ne bi zamenjala za razne izlete s fantom in lazenje po hribih.
vsakemu svoje.
moji so bili dokaj prizanesljivi (čeprav se mi takrat ni zdelo tako), če nisem kje prespala, me je mati prišla ob treh iskat (res pa je, da je mene blazno sram, da bi me moji vidli nažgano in nisem nikoli pila, če sem vedla da se bom mogla z mamo srečat). tudi vsak vikedn sem lahko hodla ven (včasih celo 2krat če je šlo za varjanto en dan žurat, drugi dan pa na primer v kino in na drink), dokler so bile zadeve v šoli pošlihtane (kar so ble pa itak zmeraj).
če mi česa kdaj niso dovolili (npr. ob koncu tretjega letnika sem šla sma za tri tedne v anglijo zivet k eni familji, niso mi pa pustili na soca reggae riversplash) sem jim čisto lepo in diplomatsko, brez odvečne histerije probala razložit, da sem dovolj stara, da znam kolikor toliko pazit nase in da sem naslpoh nadvse odgovorna punca. v končni fazi mi je ratalo izborit precej osebne svbode.
vse se da če se hoče. samo vztrajen in prepričljiv je treba bit in bog ne daj da potem izgubiš zaupanje!
