Jz sem v svojih 20ih, na poti proti 21.
Mam dost liberalne starše, mi dost pustijo, nikol ni blo nekih blaznih problemov, več al manj smo se vedno vse pomenili. Vem, da mi ni niti prbližn slabo, ampak se mi vseen zdi, da me preveč omejujejo. Ker sm tip človeka, k mu paše bit svoboden, sprejemat spontane odločitve in se to z mojo mami ne poklapa najboljš. Od babi se je navzela tega, da jo skoz skrbi, če mene al pa brata ni, da naju kliče kdaj prideva, more vedet, kje sva ... In se pol dostkrat zgodi, da sem na pijači, se ta zavleče, in me ene 3x vmes pokliče, ker ma filing, da bom pršla dam hitrej, kukr pol pridem. In me izživcira, k ji ne znam dopovedat, da se mi nč ne bo zgodil, da nej se proba naučit mirno spat, tut če mene al pa tamalga ni doma.
Kar se tiče potovanj v tujino je pa čist odvisno v kakem momentu jo dobim. Sem se kregala že zarad planiranga tridnevnga izletka na Dunaj (ker sm ji v petek last minute rekla, da bi v torek šla), po drugi strani sm dubla pa v petih minutah mastercard v roke, da sm lah zbukirala karte za avion za en mesec Maroka (ker je bla lih neki zblojena od celodnevnga izleta in pomoje niti dojela ni, kaj jz delam in je verjetn mal za njo pršlo).
Na svoje prvo mal daljše potovanje sm šla pr 18ih - za tri tedne s kolegico lutat po Španiji. Predn sm bla polnoletna so bli pa razni par dnevni izletki po Evropi. Spet tko da določene izlete so mi dovolili, določenih pa ne (ker je pač mami neki pičl in je biu NE!). All in all, glede na to, da mami sploh ne razume mojih potvanj, da se ji zdi čudn, da me skoz nekam ven vleče, sem ubistvu ful dobr skoz pršla, ker podpirala me nikol ni neki blazno, k jo je pač strah, da se mi bo kej zgodil. Bojo pa vedno razprtije glede tega, ker sva si pač različni. Men so moja potepanja po svetu smisel življenja, njej "čudn hobi".
Glede žurov so tle spet mati in njeni "ups and downs". Načeloma mi je blo vedno skor na vse dovoljen it, najprej do polnoči, kasnej mal dlje, zdej več al manj ni panike, tut če pridem, ko je fotr že pokonci (cca. 6h zjutri). Sam da vejo kje sm in s kom sem in je kul. Čeprou ma mami dostkrat svoj standardni izpad "do kdaaaaaaaj?", ko ji povem, da vsaj do ene 4h zihr. Včasih se morm z njo clo mal spričkat, da lah grem (fotr zgladi situacijo), kdaj mi pa brez problema da ključe od avta, dodatne € za vlak, če mam plan it v kak drug kraj žurat (pa magar za dva, tri dni).
Faks, šola .. Občasno me sprašujejo, kdaj se mam namen začet kej učit. Občasno so to konstanta vprašanja. So obdobja, k faksa niti ne omenjajo. Ko vidjo, da se ful učim, vprašajo, kdaj mam izpite ... Nimajo pa na nikol naštudiranih vseh mojih datumov, po ocenah niti ne sprašujejo, tut če jz nč ne omenjam. Mal jih zanima, kok mam še kej za narest, to je pa to. Tko da ne, se niti ne vtikajo tolk, ker očitno sem jim s svojo trmo nekak dopovedala, da bom sama poskrbela za to. Do zdej sem vse delala brez nekih večjih problemov (prevečkrat sicer last minute), tko da ne težijo. Bojo pa definitvno me verjetn zloo čudn gledal naslednje leto, k jim bom nekak skušala dopovedat, da bi en let mal zluftala in si vzela "čas zase", cajt za uživat, ker mi gre prehitr mim in ker to rabim. Ampak pustmo to za zdej.
Okej, sm se ful razpisala. V enem stavku: so razhajanja s starši, ampak nekih blaznih problemov nikol nisem mela z njimi. Oni pa z mano ne. In sem valda hvaležna za take starše.
