mrs.lucy napisal/-a:No, naj še jaz povem mojo "zgodbo" . Včasih se je najlažje izpovedati nekomu, ki ga ne poznaš...
Moj primer je malce drugačen. Spoznala sem fanta, ki me je blazno privlačil... njegov stil, videz, vse... V bistvu je on prvi opazil mene in mi tudi takoj povedal, da sem mu všeč... Tako sva se začela dosti pogovarjati, vedela sva praktično vse drug o drugem... Večkrat na teden sva se dobila, ponavadi so bli to dolgi sprehodi... zame nepozabno... no, vse lepo in prav... to je trajalo kakšne tri mesece... Najina zveza v bistvu ni bila definirana
po treh mesecih sem šla k njemu domov, kjer sem tudi spoznala njegove starše... Tako je takrat zgleda da tudi dobil kar je hotel... šla sva do konca... ni mi bilo žal... tudi kasneje ne, ko mi je teden za tem rekel, da me nemore spustiti bliže k sebi, ker se preveč boji razočaranja, da sem mu res prirasla k srcu in da mu ni šlo le za sex (boolshit
)
od tega je minilo že 4 mesece, jaz pa še vedno mislim le na njega... čeprav vem da ni vreden mojih solz, si nemorem pomagati... sebe si ne predstavljam z nikomer drugim kot z njim... mogoče boste nekatere mislile da pretiravam, ker v bistvu sploh nisva bila par in je vseskupaj trajalo le kakšne 3 mesece, ampak pomenil mi je res veliko
Poskusila sem že tudi z drugimi zmenki... a še vedno je on pred vsemi
upam da bom kmalu lahko gledala nanj le kot res dober spomin... da se mi ne bodo ob vsakem naključnem srečanju z njim tresle noge, da bom lahko z nasmeškom in pozdravom odšla mimo
Tole je pa zanimiv, zate seveda žalosten razplet "zveze" - ker praviš, da vajin odnos ni bil definiran. Meni je zelo pomembno, da se doreče ali gre za zvezo, ker brez dorečenih besed lahko nastane prava zmeda (lažni upi). Tega seveda ne pričakujem po parih dneh, ker pri meni to traja malo dlje. Najprej moram osebo spoznati in se prepričati, da ne gre le za izkoriščanje, vseeno pa sčasoma želim vedeti pri čem sem. Sem pa imela z bivšim podoben primer kot ti. Po določenem času, ko sva že bila skupaj, sem spoznala njegove starše, s katerimi smo se zelo dobro ujeli, prav tako z njegovim bratom in njegovimi prijatelji, a se je skozi čas izkazalo, da mu ni toliko do mene kot je bilo meni do njega, ali pa je le na drugačen način dojemal pomen zveze kot jaz.
Po tistem je prišlo zatišje, čez par mesecev pa mi je spet začel redno pisati, da me pogreša in da želi, da znova poskusiva, ampak se nisem želela spet ujeti v njegovo mrežo. Včasih se je težko upreti skušnjavi, ampak če veš, da nekdo ni zate, si prihraniš živce in si si hvaležen, da zmoreš sam odločati in postavljati meje.
Edino kar mi pri tvoji zgodbi ni jasno, je to, da je kar naenkrat potegnil črto in rekel, da ne želi, da si mu še bližje, ker se boji razočaranja.
Če bi si zares želel biti s tabo, te ne bi kar tako izpustil. Ne vem no, včasih je težko razumeti nekatere moške...
Meni osebno se zdi jokcanje za bivšim in premlevanje kaj bi bilo, če... milo rečeno neumno. Pa nočem biti zdaj nesramna, ker smo več ali manj vsi že dali skozi (in še mogoče bomo) takšna razočaranja, ampak tudi to je del življenja. Sicer je lahko biti "pameten", ko sam ne prebolevaš nikogar, ampak tudi ko sem bila sama v takšnem obdobju, sem se en dan zjokala kar je šlo, še zadnjič podoživela vse lepe skupne trenutke z bivšim, potem pa preprosto končala to poglavje in si oddahnila, da je to za mano. Očitno že ni bil pravi, če se ni izšlo.
Po vsaki neuspeli zvezi (za mano je samo ena, druga dva sta bila zgolj izgubljena primera
