No, naj še jaz povem mojo "zgodbo" . Včasih se je najlažje izpovedati nekomu, ki ga ne poznaš...
Moj primer je malce drugačen. Spoznala sem fanta, ki me je blazno privlačil... njegov stil, videz, vse... V bistvu je on prvi opazil mene in mi tudi takoj povedal, da sem mu všeč... Tako sva se začela dosti pogovarjati, vedela sva praktično vse drug o drugem... Večkrat na teden sva se dobila, ponavadi so bli to dolgi sprehodi... zame nepozabno... no, vse lepo in prav... to je trajalo kakšne tri mesece... Najina zveza v bistvu ni bila definirana

po treh mesecih sem šla k njemu domov, kjer sem tudi spoznala njegove starše... Tako je takrat zgleda da tudi dobil kar je hotel... šla sva do konca... ni mi bilo žal... tudi kasneje ne, ko mi je teden za tem rekel, da me nemore spustiti bliže k sebi, ker se preveč boji razočaranja, da sem mu res prirasla k srcu in da mu ni šlo le za sex (boolshit

)
od tega je minilo že 4 mesece, jaz pa še vedno mislim le na njega... čeprav vem da ni vreden mojih solz, si nemorem pomagati... sebe si ne predstavljam z nikomer drugim kot z njim... mogoče boste nekatere mislile da pretiravam, ker v bistvu sploh nisva bila par in je vseskupaj trajalo le kakšne 3 mesece, ampak pomenil mi je res veliko
Poskusila sem že tudi z drugimi zmenki... a še vedno je on pred vsemi
upam da bom kmalu lahko gledala nanj le kot res dober spomin... da se mi ne bodo ob vsakem naključnem srečanju z njim tresle noge, da bom lahko z nasmeškom in pozdravom odšla mimo

Grešiti je človeško, občutek pa je božanski.