Minilo je par tednov, od takrat me je sicer kdaj pa kdaj klical, vendar mu na prvih nekaj klicev sploh nisem želela odgovoriti, ker sem mislila, da je neresen. Moje kolege je spraševal za mojo številko, ker ni bil prepričan ali ima pravo. 
Mi pač ni bilo do tega, da bi se pogovarjala z njim... Potem sva se neke noči oz. jutra na poti iz žura srečala in spet bluzila... Po tisti noči mi je postal že bolj všeč. Od takrat dalje me je spet klical in sva se pogovarjala, klical pa me je recimo vsak drugi vikend, a o tem nisem kaj dosti razmišljala oz. temu nisem pripisovala velik pomen. 
Šele kasneje sem ugotovila, zakaj vedno samo vsak drugi vikend... Nato sva se videla tretjič (za tretjič sva se domenila, da se dobiva, ker je hotel, da greva skupaj pit). Tiste noči mi je popolnoma zmešal glavo in od takrat samo še nanj mislim. Ta noč mi je najbolj ostala v spominu, ker me je vprašal če bi postala par. Rekla sem, da ga še ne poznam dovolj dobro, čeprav sva že bluzila. Vseeno sva do jutra bila skupaj, ker sva prespala pri moji kolegici in sva spet bluzila. No, tisto noč sva se resda obnašala kot par, držala sva se za roke, si dajala lupčke itd. Prvič v življenju sem imela občutek, da nekomu pripadam. Imela sem občutek, da sem ljubljena in Njegova. Nisem naivna ali kaj podobnega, vedno sem bila previdna in malce nezaupljiva, zaradi česar nisem bila kot nekatere kolegice, ki so si že takoj delale utvare. Torej sem si to tretjo noč upravičeno razlagala kot začetek nečesa novega, če ne zveze, pa vsaj nečesa, kar vodi k temu. Čez teden sem čakala, da me pokliče, a me ni. Jaz njegove št. nimam, ker jo je menjal, vedno me je klical s št. svojega najboljšega kolega ali koga drugega, samo enkrat s svoje (vem ja, čudno, ampak ko me je on hotel dobiti na telefon, me je vedno, jaz sem že morala imeti srečo, da sem ga dobila na kateri izmed št. iz katerih je klical). Nakar sem ta vikend šla ven žurat s kolegi in ga srečam, toliko da je vsaj zamrmral in me pozdravil, moji kolegici pa nekaj prišepnil na uho. Meni seveda nič ni bilo jasno, ona mi je nato zunaj na čiku povedala, da ji je rekel, da je z eno tukaj (z njegovo punco, za katero jaz do zdaj nisem vedela). Baje sta že kar dolgo skupaj, le da je ona med tednom v Ljubljani (on pa jo takrat vara, pa tudi ko kateri vikend ona ne pride domov, je on konstantno z drugimi - z mano izmed drugim). 
To me je tako prizadelo in spravilo na konec z živci, da sem ga mislila pred vsemi oklofutati. Njej se (sklepam) niti sanja ne, da je kreten, da ni večjega, če pa že ve ozadje, pa se mi punca hudo smili, a se mi hkrati zdi pomilovanja vredna, on pa nič manj. Mimo mene je naslednjih nekaj ur hodil kot da me ne bi bilo tam. Tako me je bolelo srce, ampak to samo zato, ker mi je prejšnji vikend rekel, da misli z mano resno, če se zavedam kako sem ga obnorela od takrat, ko me je prvič videl, ali sem kaj njegova ipd. Skratka, lažni upi?! Je sploh kaj mislil resno ali pa preprosto nima "jajc" pustiti punco, ker ima raje stalno punco, pa zraven nekaj za rezervo kot da bi bil brez vsega? Dva dni sem že tako zmedena in besna, a se držim nazaj (saj v končni fazi niti njegove stalne št. nimam, ker ne bi rada po pomoti pisala kateremu izmed njegovih kolegov). Toliko samospoštovanja pa še imam.
Za piko na i, je to že tretji primer, ko sem bila "zavržena" oz. prizadeta JAZ. Prvega in edinega resnega fanta sem sicer zapustila sama, ker očitno ni bilo to to, saj ni našel dosti časa zame, čeprav mi je njegov kolega zatrjeval, da je moj nor name. Očitno to ni dovolj. Po tistem še je hotel nekaj imeti z mano, a sem potegnila črto in pustila to nesojeno zvezo za mano.
Drug primer je bil še bolj klavrn, ker tip ni vedel kaj sploh hoče. Ko sva bila skupaj, je bil cel zmešan name, potem pa mi ni nič pisal med tednom, ko pa sem mu prva pisala, je trajalo po nekaj ur, da sem dobila odgovor ali pa še to ne! Tretji primer pa se je začel tako, da mi tip, o katerem sem pisala, sploh ni bil všeč. Tole me še najbolj razjezi, da me je v bistvu pripeljal tako daleč, da ne morem nehati misliti nanj, on pa me je pustil sredi ničesar brez kakršnekoli razlage. Saj ne vem kaj naj si sploh mislim o fantih, ker mi več ni nič jasno. Sama jim vedno dam na znanje, kdaj mi je kdo všeč, tako da s tem za razliko od večine punc, nimam nobenih problemov. Problemi nastanejo, ko bi se naj razvilo iz tega kaj resnega, pa se ne (čeprav da fant pobudo, torej ne silim jaz v njih)! Kje je potem takem tu logika? Počutim se izkoriščeno (kar sem tudi bila) in nalagano. Ne morem verjeti, da je to že tretje razočaranje zapovrstjo, čeprav nikoli ne silim v nekaj resnega, dokler ne vidim, da mi je res veliko do tiste osebe. Vedno so fantje tisti, ki mi dajo vedeti, da hočejo biti z mano, na koncu pa stisnejo rep med noge in ciao bella (ali pa imajo že punco zraven mene). Kaj se dogaja? Se to dogaja samo meni? Je sploh mislil katero izmed besed resno ali mu je več do punce, čeprav jo vara in se redko kdaj vidi z njo?
Za podatek, da ne boste spraševali po letih... jaz sem stara 19, On pa 23.
Se že vnaprej opravičujem za daljši post, ampak na krajše ni šlo vse opisati. Saj če se komu ne da brati, mu ni treba.
) tu gor zavidala. Mnenja sem, da če to počnejo tko brez vesti, niso niti za pogledat. Tse! Pustimo primere, če se v nekoga zaljubiš, tudi če si v zvezi. Konec koncev ga pustiš, ne pa ga tko nateguješ.
