Yazmeen napisal/-a:miteq napisal/-a:Vam babam res ne bo nikoli jasno.
No pol nam pa ti razjasn, kako nej bi to po tvoje pol zgledal. Resn mislm.
Dajmo razjasnit najbolj očitno - to je forum, in tukaj ti lahko pišem cele litanije, pa se te ne bo nič prijelo. Ker je to pač forum. In preko interneta še nihče nikogar ni v nič prepričal, sploh kar se tiče mnenj. Tudi jaz ne bom mogel spremenit tvojega mnenja, ne glede na to, kako argumentiram.
Lahko pa zastopiš moje mnenje glede te teme; ne rabiš mnenja sprejet, le zastopit ga moraš.
Menim, da je mišljenje o zvezi, v kateri je treba za partnerjevo dobro (po)trpet, se odrekat sebi za neko kvazi skupno dobro, se prilagajati za vsako ceno, napačno. To moje mišljenje izhaja iz predpostavke, da je posameznik specifičen individuum, s svojimi željami, potrebami, značilnostmi, hibami, strahovi in še čem. Pretirano prilagajanje, odrekanje ali spreminjanje individuuma (npr. tipa od keri), vidim kot grožnjo integriteti osebnosti.
Kakorkoli filozofsko se to sliši, je čisto preprosto. Ljudje, ki želijo, da se jim nekdo drug prilagodi ali spremeni zaradi neke skupne dobrobiti, enostavno ne gledajo na posameznika z dovolj velikim spoštovanjem.
Če bi nekdo od mene želel, da se mu pretirano prilagodim ali zanj čemu odrečem, bi se mi to kvečjemu zdela žalitev, ker me enostavno ne zna ali ne more sprejeti, takšnega kot sem. To je bistvo! Spoštovanje drugega! Da ga sprejemaš takšnega, kot je.
Nesramno je od nekoga zahtevati, da se za tvoje ali skupno dobro prilagodi. Seveda se ne pogovarjamo o spontanem prilagajanju, češ, grem si jaz prvi zobe umit v kopalnico, ti si jih pojdi kasneje, v redu?.
Gre se za nekatere temeljne stvari, kot so raznorazni strahovi ali podobni neprijetni občutki, in da te drugi k temu sili (pa ne glede na to ali gre za spoznavanje staršev ali ne; jebemo gate, nekateri imajo fobijo pred perjem, pa jim verjetno partner ne gnjavi za nakup kanarčka za rojstni dan, ne?), je pa pač potrebno najti mejo, do kje sploh iti s svojo željo o prilagajanju partnerja.
Keri je šla tukaj absolutno predaleč. Ne spoštuje svojega partnerja, želi ga spremeniti in ne premore niti malo empatije, da bi se vživela v njegov, očitno velik, občutek neprijetnosti ob spoznavanju in obiskovanju tujih družin. Iz prejšnjih postov se še enkrat ponavljam - ona je tista, ki ga želi spremeniti, zato je tip žrtev, ne ona. In ni pomembno ali on spoštuje njo in se udeleži rojstnega dne in spozna njeno družino - to ni pomembno. Ona terorizira, tip se le brani stvari, ki jih očitno resnično nerad počne (kot sem že rekel, nima veze, če gre samo za spoznavanje družine; različne stvari imajo pri različnih posameznikih popolnoma različen ponder).
Dovolj jasno razloženo?
Kako je to izvedljivo, ko maš enkrat družino, mi ni jasn.
.
