Stvar je taka. Približno 8 mescov sm bla v nekakšni zvezi z nekom, s kterim sma se drugač ful štekala, blo mi je super v njegovi družbi pa vse, lahk bi rekla, da sm bla na nek način zaljubljena v njega, ampak ves ta čas sm pa vedla, da je to pač zdej in da ni to to, kar js sicer v življenju iščem. Vse je blo bolj tk na izi pač. No, seveda se pa v tolkem času človek že kr naveže na nekoga in tle nastane problem ... torej, par dni nazaj sma se na smrt skregala in kao končala. Takrat sm se zavedla, da pravzaprav ne morm bit kr naenkrat brez njega, da ga rabim v svojem življenju in da mi ne bi blo kul, če bi ostala sam kolega (tak sma se namreč zmenla, da boma sam kolega). Sm se kr precej sekirala, sploh ker sm vedla, da sm bolj ali manj js zasrala vse, in ti dnevi, ko se nisma slišala pa nč in nism vedla, če mu sploh še je kej do mene, so bli kr precej mučni. Rabim to, da ga lahk kdajkoli pokličem in mu razlagam najbolj neumne malenkosti, da vem, da boma šla kam v kino al pa na pijačo ko bom pršla iz LJ (on živi doma, dela, js v LJ študiram), dans sm si želela, da bi bil tle in bi skup šla na kak sprehod na tk lep dan ... take stvari v glavnem. No in zdej sma se pa pomenla in mislim da obstaja zlo vlka možnost, da boma nazaj skup, ker mi je dal vedet, da bi rad to. In kr naenkrat se men v glavi pojavijo spet isti dvomi kot prej - da to ni to, da me bo omejeval, da kaj če spoznam nekoga, ki me bo res obnorel, pa bo mogoč ljubezen mojga življenja šla mimo mene ... Torej, kak mam možnost ga spet met, me kr stisne mal. Ampak brez njega pa (očitno) tud ne morm bit. Nikol v življenju še nism bla tk razdvojena, ne vem kaj nej ... a nej bom z njim in se preprosto naj ne obremenjujem s tem kar bo? Pa sej vem, da se morm preprosto prepustit dogajanju in ne smem preveč razmišljat, sam js SKOZ sam razmišljam, recimo kaj če res spoznam kterga drugega, kak ga bom pustila? Ne bom ga mogla, ker mi je neki najbolj groznga, da morm človeka prizadet. In glede na to, da vem, da to ni to, a je sploh fer, da sm vseen zaenkrat z njim? In kaj če ga nikol ne bom mogla spustit iz svojga življenja in bom kr za vedno ostala z njim, sama pri seb pa še vedno hrepenela po neki fatalni ljubezni, ki pa je nikol ne bom doživela? Enostavno ne morm nehat razmišljat o vsem tem. Pa sej vem da je smešno, stara sm 21 let in itak da ne more od mene pričakovat da boma pa kr ostala skup, bog ve kje in s kom bom na koncu pristala ...
Torej, da povzamem - ko sm z njim, se počutim nekak utesnjeno, nesvobodno, hrepenim po nečem drugem, skoz sam razmišljam kak to ni to, ko ga nimam, se počutim samo, nesrečno, si želim njegove družbe in tega, da bi me mel rad. Ojoj. Kak nasvet?
Nekako si moras dopovedat, da vecna vprasanja in analiziranja res ne pripeljejo nikamor. Zivljenja se ne da do te mere nacrtovat in zato se ga do te mere tud ne da poanalizirat. Sprosti se. 
