Imate prave prijatelje/prijateljice?
Jaz tudi gledam na prave prijatelje kot na osebe, ki jih lahko vedno pokličem, jim zaupam, se imamo lepo skupaj in je to zaupanje in spoštovanje obojestransko.. V ta krog bi uštela 4 ljudi, kot najboljše prijatelje pa le eno osebo, saj sem velikrat bila že razočarana na tem področju, saj očitno na to gledam na drugačen način, in ne potrebujem "prijatelja" samo ko nimam kaj drugega delati in ker nekam nočem iti sama. Meni se to zdi absurdno. Še zdaj sem v dilemi, saj ne vem kaj bi.. oseba, ki sem jo prav tako imela za najboljšo prijateljico se zadnje čase obnaša tako, da ne vem več kaj bi.. zato sem pri teh stvareh nekoliko nezaupljiva in redko komu zares zaupam.. kar se pa tiče teh znancev, prijateljev "za kavice, sprehode, žure ipd." pa imam ogromno. Ampak raje imam malo pravih prijateljev kot sto takšnih na katere se ne moreš zanesti in so ob temi samo zaradi koristi. Se pa na teh napakah tudi jaz počasi učim, saj sem se kar nekajkrat opekla.. in res upam, da bom tudi to situacijo zdej nekako rešla..
hm...ja pravi prijatelji so res zlo redki za to bi trenutno smatrala sam mojga tipa ker sm mela prjatlco ki sm jo smatrala za mojjo najbolšo kolegico ful sma se štekale pol pa kr naenkrat bum in že sma zarad različnih okoliščin skoraj največje "sovražnice" ... definitivno more bit oseba res zlo posebna da ji lahko jaz zaupam...ja kolegic ki so s tabo zarad koristi je pa vedno dost 
sama zaenkrat nimam prave prave prijateljice.imam kar nekaj kolegic za druženje in to, ampak z nobeno se ne ujamem tako zelo, da bi ji lahko zaupala bolj pomembne stvari.imam pa za to fanta, s katerim si zelo zaupava.pa ne da ne bi hotela zaupati kolegicam, ampak pač glede na njihov karakter ni to to.
jaz mam 3 najbolše kolegice, nekaj kolegic in kup znank.. s tremi 3 se poznamo 9 let in v 9 letih ni prišlo do nekih razhajanj..se pa ne strinjam da prijatli pridejo in grejo kr pravi prjatli ostanejo..je pa res da potem 1x ko maš familijo, da se manj vidiš svojim prjatli.. jaz sn z mojim 3 zadovoljna saj z mano delijo smeh solze srečo žalost,.. brez njih ne bi bila to kar sem.. 
bolše met malo prijateljev pa tiste res v redu v pravem pomenu besede, kot pa kup znancev
bolše met malo prijateljev pa tiste res v redu v pravem pomenu besede, kot pa kup znancev-
Skrat potepuh
- Debatorica
- Prispevkov: 328
- Pridružen: 15. Jan. 2009 21:55
- Kraj: Gorenjska
Hm, zanimivo vprašanje...
Imam 3 prijateljice še iz OŠ, samo mamo kr komplicirane odnose, ker 4 skup ne funkcionira najbol. Sploh če gre vsaka na svojo srednjo šolo, potem vsaka študirat v drug kraj, družba se zamenja,... Vedno se najde ena, ki naenkrat nima več časa, ki se nekako "oddali", ki ma novga fanta, ki ni vajen take družbe al pa se dobimo po parih pol je pa kakšna ful zad z novicami,... Ampak kar šteje je pa to, da tut če se 2 meseca ne vidimo ni razlike. Še vedno se imamo rade, lahko si zaupamo, zjočemo, pišemo globoka pisma v trenutkih obupa, smejemo foram, ki jih zastopmo sam me,... In mam jih res rada, čeprov zadnje čase ugotavljam, da imamo zelo različne življenjske cilje in se potihem bojim, da nas bodo počasi ločili naši fantje. Upam, da ne.
Potem imam bivši cimri, s katerima sem preživela gimnazijo in vesta za vse male in velike skrivnosti, problemčke, načrte,... Sta punci, na kateri se lahko zanesem in ju ne želim izgubiti. Praktično 24 ur na dan smo preživele skupaj in postali sta mi kot sestri. Zdej mata skup stanovanje, nekak nadaljujeta življenje brez mene. In prav zato se včasih počutim osamljeno in odrinjeno... Sej se vidimo pa gremo ven, na pijačo, kdaj prespim, sam to ni to.
Včeraj sem razmišljala, da imam tudi prav posebnega prijatelja. To je moj prvi fant, s katerim sva bla trikrat skup, vmes prijatelja in sovražnika, zdej sva pa že neki časa vsak v svoji zvezi, srečna drug za drugega in spet zelo dobra prijatelja. Ne slišiva se velikokrat, ko pa se, vem, da je on nekdo, ki me pozna malenkost bolš kot ostali in v njegovi družbi mi je fajn, pa četudi samo sediva in gledava zvezde ter filozofirava o neskončnosti vesolja al pa o dobrih starih časih. Res je super človek, vreden vsakega spoštovanja.
Imela sem še enega prijatelja, za katerega pa se je izkazalo, da je z njegove strani blo nekaj več in ko je minilo je minilo tudi prijateljstvo. Hehe, zadnje leto sem v eni taki posebni fazi izgubljanja prijateljev...
Imam tudi ogromno drugih prijateljev, ki so mi bili v določenih trenutkih v življenju zelo pomembni in jih vedno rada vidim ter pač miljavžent znancev, kolegov in bivših sošolcev. Pa sestri in brata, katere imam rada na čist poseben način.
Nekako se je vmes uspelo uštulit tud mojemu fantu in zdaj mi on pomeni največ na svetu. Je fant in najboljši prijatelj hkrati in vesela sem, da ga imam.
Življenja brez prijateljev si ne predstavljam, saj mi nekako predstavljajo tudi družino in tudi zaradi njih sem postala to, kar sem. In hvaležna sem zanje, čeprav bi včasih najreje koga zbrcala... Vsem želim, da bi našli sorodno dušo, predvsem pa to, da bo fant (oz. za tipe punca) tudi prijatelj. Men se zdi, da je tak človek tisti, s katerim je vredno preživet življenje.
Imam 3 prijateljice še iz OŠ, samo mamo kr komplicirane odnose, ker 4 skup ne funkcionira najbol. Sploh če gre vsaka na svojo srednjo šolo, potem vsaka študirat v drug kraj, družba se zamenja,... Vedno se najde ena, ki naenkrat nima več časa, ki se nekako "oddali", ki ma novga fanta, ki ni vajen take družbe al pa se dobimo po parih pol je pa kakšna ful zad z novicami,... Ampak kar šteje je pa to, da tut če se 2 meseca ne vidimo ni razlike. Še vedno se imamo rade, lahko si zaupamo, zjočemo, pišemo globoka pisma v trenutkih obupa, smejemo foram, ki jih zastopmo sam me,... In mam jih res rada, čeprov zadnje čase ugotavljam, da imamo zelo različne življenjske cilje in se potihem bojim, da nas bodo počasi ločili naši fantje. Upam, da ne.
Potem imam bivši cimri, s katerima sem preživela gimnazijo in vesta za vse male in velike skrivnosti, problemčke, načrte,... Sta punci, na kateri se lahko zanesem in ju ne želim izgubiti. Praktično 24 ur na dan smo preživele skupaj in postali sta mi kot sestri. Zdej mata skup stanovanje, nekak nadaljujeta življenje brez mene. In prav zato se včasih počutim osamljeno in odrinjeno... Sej se vidimo pa gremo ven, na pijačo, kdaj prespim, sam to ni to.
Včeraj sem razmišljala, da imam tudi prav posebnega prijatelja. To je moj prvi fant, s katerim sva bla trikrat skup, vmes prijatelja in sovražnika, zdej sva pa že neki časa vsak v svoji zvezi, srečna drug za drugega in spet zelo dobra prijatelja. Ne slišiva se velikokrat, ko pa se, vem, da je on nekdo, ki me pozna malenkost bolš kot ostali in v njegovi družbi mi je fajn, pa četudi samo sediva in gledava zvezde ter filozofirava o neskončnosti vesolja al pa o dobrih starih časih. Res je super človek, vreden vsakega spoštovanja.
Imela sem še enega prijatelja, za katerega pa se je izkazalo, da je z njegove strani blo nekaj več in ko je minilo je minilo tudi prijateljstvo. Hehe, zadnje leto sem v eni taki posebni fazi izgubljanja prijateljev...
Imam tudi ogromno drugih prijateljev, ki so mi bili v določenih trenutkih v življenju zelo pomembni in jih vedno rada vidim ter pač miljavžent znancev, kolegov in bivših sošolcev. Pa sestri in brata, katere imam rada na čist poseben način.
Nekako se je vmes uspelo uštulit tud mojemu fantu in zdaj mi on pomeni največ na svetu. Je fant in najboljši prijatelj hkrati in vesela sem, da ga imam.
Življenja brez prijateljev si ne predstavljam, saj mi nekako predstavljajo tudi družino in tudi zaradi njih sem postala to, kar sem. In hvaležna sem zanje, čeprav bi včasih najreje koga zbrcala... Vsem želim, da bi našli sorodno dušo, predvsem pa to, da bo fant (oz. za tipe punca) tudi prijatelj. Men se zdi, da je tak človek tisti, s katerim je vredno preživet življenje.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
(Feri Lainšček)
zaupaj mi želje četudi so smešne.
(Feri Lainšček)
Skrat potepuh...ful lepo si napisala vse skupaj!
Tale tema mi je dala mislit o mojih prijateljih.
Če tako pomislim js ljudi delim na:
*najboljše prijatelje
*prijatelje
*znance
Najboljši prijatelji so tisti, ki jim vse zaupaš, tisti, za katere veš, da ti bodo v vsakem trenutku stali ob strani in te poslušali, tisti, za katere veš, da se jim še tako bedni problemi, ki jih imaš, ne zdijo smešni in te imajo radi, tako kot ti njih, tisti, za katere bi bil tudi ti pripravljen dat roko v ogenj in s katerimi ti nikoli ne zmanjka tem za pogovor. Mislim, da so to lahko tudi osebe, ki jih ne nujno vidiš zelo pogosto, a veš, da zato še ni nič narobe in da ga vseeno še lahko pokličeš na obisk, izlet, karkoli.
Imam 5 najboljših prijateljev, od tega 4 moškega spola. Med njimi je prijatelj, s katerim sva bila sošolca v gimnaziji, s tem, da se je v 3.l prepisal na drugo gim. Tako dobro kot se razumeva sedaj, se že od konca 1. letnika, torej 4 leta. On je tisti, ki verjetno ve vse, točno ve, kaj v nekem trenutku mislim, zna me prebrati in čeprav se ne vidiva nekaj zelo pogosto, ker imava oba veliko obveznosti, sva zelo navezana en na drugega. Skupaj sva doživela veliko dobrega in slabega. Včasih se hecava, kako bo, ko bova imela svoji familiji in bomo družinski prijatelji in tako. Če bi ga izgubila, bi izgubila tudi del sebe. Z drugimi tremi prijatelji smo skupaj preživeli precej žurk, šli skupaj na morje, z enim od njih pa sva se še posebej navezala in si veliko zaupala kako leto nazaj (ker sva imela oba skupne probleme glede ljubezni), zdaj se sicer manj vidimo, a jih imam še vedno rada. Potem pa je tu še prijateljica, s katero sva se spoznali na medmestnem busu (kot tudi še s precej drugimi), ko sva hodili na srednjo šolo, doma pa sva v sosednjih občinah. Takoj sva se ujeli in eno-urna vožnja je vedno hitro minila. Ko sva dobili izpit in nisva več hodili na bus, sva se sicer manj videli, a sva se zato več družili na drugačne načine (pijačke, morje, diskači, obiski). Tudi ona je oseba, ki mi dosti pomeni, a ji vseeno ne zaupam čisto vsega.
Prijateljev in znanci pa so tisti, ki jih imam ogromno. Med prijatelje uvrščam predvsem tiste bivše sošolke in sošolce iz o.š. in gim, s katerimi, smo včasih preživeli tudi veliko prostega časa. Sem prištevam tudi precej drugih oseb, ki sem jih spoznala na takšen in drugačen način (paralelke, bolnice, žuri, šport,...). Ne videvamo se več toliko kot prej, a ko se, je vedno zanimivo in nostalgično, pa naj bo to kava, žurka, športna aktivnost. Potem sem spada še nekaj kolegov in kolegic iz faxa, s katerimi se bolj družimo in preživimo skupaj ogromno časa znotraj in zunaj faxa. Poznamo se šele dobrih 5 mesecev, pa smo se res navezali en na drugega. Mislim, da nas je skupno zanimanje super povezalo in da bomo tudi kasneje bolje obdržali stike, kot sem jih z bivšimi sošolci iz o.š. in gim. Z nekaterimi od njih, se bodo vezi mogoče celo tako poglobile, da bi si lahko še več zaupali.
No, znancev je pa res ogromno. Njihov krog se iz dneva v dan povečuje, sploh ker sem po naravi precej komunikativna oseba.
Mislim, da ni nikoli odveč poznat čim večjega kroga ljudi. Nikoli namreč ne veš, kdaj ti bo nekdo, ki ga mogoče poznaš le bežno prišel prav (npr. kakšno znanje, veze, odgovor,...). Samo strah te ne sme spoznavat novih ljudi in jih poklicat za pomoč, če jih rabiš.
No, naj pa omenim, da med moje boljše prijatelje spada tudi moj bratranec, eno leto mlajši od mene. Z njim sva skupaj preživela ogromno otroških dni, najbolje pa se razumeva odkar sva malo odrasla, prišla v srednjo šolo. Skupaj preživiva ogromno časa, ker sva doma le nekaj hiš stran, velik športava skup.
Fanta, katerega imam sedaj in je moja prva res resna veza, imam šele nekaj mesecev, zato zanj ne morem rečt, da je tudi moj najboljši prijatelj, toda zdi se mi, da bo s časoma prišlo do tega, ker mu vse bolj zaupam.
Tale tema mi je dala mislit o mojih prijateljih.
Če tako pomislim js ljudi delim na:
*najboljše prijatelje
*prijatelje
*znance
Najboljši prijatelji so tisti, ki jim vse zaupaš, tisti, za katere veš, da ti bodo v vsakem trenutku stali ob strani in te poslušali, tisti, za katere veš, da se jim še tako bedni problemi, ki jih imaš, ne zdijo smešni in te imajo radi, tako kot ti njih, tisti, za katere bi bil tudi ti pripravljen dat roko v ogenj in s katerimi ti nikoli ne zmanjka tem za pogovor. Mislim, da so to lahko tudi osebe, ki jih ne nujno vidiš zelo pogosto, a veš, da zato še ni nič narobe in da ga vseeno še lahko pokličeš na obisk, izlet, karkoli.
Imam 5 najboljših prijateljev, od tega 4 moškega spola. Med njimi je prijatelj, s katerim sva bila sošolca v gimnaziji, s tem, da se je v 3.l prepisal na drugo gim. Tako dobro kot se razumeva sedaj, se že od konca 1. letnika, torej 4 leta. On je tisti, ki verjetno ve vse, točno ve, kaj v nekem trenutku mislim, zna me prebrati in čeprav se ne vidiva nekaj zelo pogosto, ker imava oba veliko obveznosti, sva zelo navezana en na drugega. Skupaj sva doživela veliko dobrega in slabega. Včasih se hecava, kako bo, ko bova imela svoji familiji in bomo družinski prijatelji in tako. Če bi ga izgubila, bi izgubila tudi del sebe. Z drugimi tremi prijatelji smo skupaj preživeli precej žurk, šli skupaj na morje, z enim od njih pa sva se še posebej navezala in si veliko zaupala kako leto nazaj (ker sva imela oba skupne probleme glede ljubezni), zdaj se sicer manj vidimo, a jih imam še vedno rada. Potem pa je tu še prijateljica, s katero sva se spoznali na medmestnem busu (kot tudi še s precej drugimi), ko sva hodili na srednjo šolo, doma pa sva v sosednjih občinah. Takoj sva se ujeli in eno-urna vožnja je vedno hitro minila. Ko sva dobili izpit in nisva več hodili na bus, sva se sicer manj videli, a sva se zato več družili na drugačne načine (pijačke, morje, diskači, obiski). Tudi ona je oseba, ki mi dosti pomeni, a ji vseeno ne zaupam čisto vsega.
Prijateljev in znanci pa so tisti, ki jih imam ogromno. Med prijatelje uvrščam predvsem tiste bivše sošolke in sošolce iz o.š. in gim, s katerimi, smo včasih preživeli tudi veliko prostega časa. Sem prištevam tudi precej drugih oseb, ki sem jih spoznala na takšen in drugačen način (paralelke, bolnice, žuri, šport,...). Ne videvamo se več toliko kot prej, a ko se, je vedno zanimivo in nostalgično, pa naj bo to kava, žurka, športna aktivnost. Potem sem spada še nekaj kolegov in kolegic iz faxa, s katerimi se bolj družimo in preživimo skupaj ogromno časa znotraj in zunaj faxa. Poznamo se šele dobrih 5 mesecev, pa smo se res navezali en na drugega. Mislim, da nas je skupno zanimanje super povezalo in da bomo tudi kasneje bolje obdržali stike, kot sem jih z bivšimi sošolci iz o.š. in gim. Z nekaterimi od njih, se bodo vezi mogoče celo tako poglobile, da bi si lahko še več zaupali.
No, znancev je pa res ogromno. Njihov krog se iz dneva v dan povečuje, sploh ker sem po naravi precej komunikativna oseba.
Mislim, da ni nikoli odveč poznat čim večjega kroga ljudi. Nikoli namreč ne veš, kdaj ti bo nekdo, ki ga mogoče poznaš le bežno prišel prav (npr. kakšno znanje, veze, odgovor,...). Samo strah te ne sme spoznavat novih ljudi in jih poklicat za pomoč, če jih rabiš.
No, naj pa omenim, da med moje boljše prijatelje spada tudi moj bratranec, eno leto mlajši od mene. Z njim sva skupaj preživela ogromno otroških dni, najbolje pa se razumeva odkar sva malo odrasla, prišla v srednjo šolo. Skupaj preživiva ogromno časa, ker sva doma le nekaj hiš stran, velik športava skup.
Fanta, katerega imam sedaj in je moja prva res resna veza, imam šele nekaj mesecev, zato zanj ne morem rečt, da je tudi moj najboljši prijatelj, toda zdi se mi, da bo s časoma prišlo do tega, ker mu vse bolj zaupam.
-
*kristyna*
- Komunikatorka
- Prispevkov: 226
- Pridružen: 07. Jan. 2006 23:29
Imam kar nekaj zelo dobrih prijateljic, s tremi se poznamo že z gimnazije.
Najboljši prijateljici pa imam dve. Z eno sva se spoznali na faksu, z drugo pa prek ene druge prijateljice. Slišimo se ful pogosto, večkrat na teden, če ne drugače pa vsaj kako sporočilo prek FB obvezno. Vsak teden se tudi vidimo, gremo na pijačo, kino, shopping, žurat... Tut na morje hodimo skupaj. Seveda ne pridemo vedno vse, včasih se dobiva samo dve.
Si pa res ne predstavljam življenja brez njih. One so tiste, s katerimi doživim najboljše žure, morje, one me tolažijo ko imam ljubezenske težave, zato mi prijateljstvo toliko pomeni. Sploh pa jih cenim tudi zato, ker v OŠ nisem imela tako dobrih prijateljic in vem, kako je, ko nimaš nikogar in si stalno sam doma brez družbe.
Poleg njih imam pa še precej kolegic, znancev, znank, pa tut dva bivša sta moja prijatelja.
Najboljši prijateljici pa imam dve. Z eno sva se spoznali na faksu, z drugo pa prek ene druge prijateljice. Slišimo se ful pogosto, večkrat na teden, če ne drugače pa vsaj kako sporočilo prek FB obvezno. Vsak teden se tudi vidimo, gremo na pijačo, kino, shopping, žurat... Tut na morje hodimo skupaj. Seveda ne pridemo vedno vse, včasih se dobiva samo dve.
Si pa res ne predstavljam življenja brez njih. One so tiste, s katerimi doživim najboljše žure, morje, one me tolažijo ko imam ljubezenske težave, zato mi prijateljstvo toliko pomeni. Sploh pa jih cenim tudi zato, ker v OŠ nisem imela tako dobrih prijateljic in vem, kako je, ko nimaš nikogar in si stalno sam doma brez družbe.
Poleg njih imam pa še precej kolegic, znancev, znank, pa tut dva bivša sta moja prijatelja.
Nimam prijateljev,to lahko rečem.
Imam znance,vsi so v okviru faksa.
Torej poleti ponavadi nimam nikogar, ker se ne slišimo.
Imam 3 kolegice...Take,malo boljše s katerimi se bolj slišim.
Drugače sem pa zakomplicirana oseba,odnosov ne vzdržujem preveč dobro, sem lena in se mi ne da okol preveč hodit,pa ven,pa po kofetih...
Dostikrat mi medmrežna komunikacija povsem zadošča.
Najboljše prijateljice nisem imela nikoli.Res pa je da sem v družbi dostikrat v središču,fol je rad z mano,smejejo se mojim foram..
Že v srednji je bilo tako,vedno sem bila dobrodošla povsod,popolnoma "posvojena" pa nikjer.Razumela sem se z vsemi a z nikomer toliko,da bi čisto pripadala....
Poleg tega sem si pa sama kriva,saj ljudi - ko si želijo z mano kam it pa kej počet,kenslam tolko časa, dokler se jim ne da več ubadat z mano.
Nasploh imam hud problem, sama sebe namreč ne maram preveč in se pogosto brez razloga negativno nastrojena - predvsem do sebe.
Imam znance,vsi so v okviru faksa.
Torej poleti ponavadi nimam nikogar, ker se ne slišimo.
Imam 3 kolegice...Take,malo boljše s katerimi se bolj slišim.
Drugače sem pa zakomplicirana oseba,odnosov ne vzdržujem preveč dobro, sem lena in se mi ne da okol preveč hodit,pa ven,pa po kofetih...
Dostikrat mi medmrežna komunikacija povsem zadošča.
Najboljše prijateljice nisem imela nikoli.Res pa je da sem v družbi dostikrat v središču,fol je rad z mano,smejejo se mojim foram..
Že v srednji je bilo tako,vedno sem bila dobrodošla povsod,popolnoma "posvojena" pa nikjer.Razumela sem se z vsemi a z nikomer toliko,da bi čisto pripadala....
Poleg tega sem si pa sama kriva,saj ljudi - ko si želijo z mano kam it pa kej počet,kenslam tolko časa, dokler se jim ne da več ubadat z mano.
Nasploh imam hud problem, sama sebe namreč ne maram preveč in se pogosto brez razloga negativno nastrojena - predvsem do sebe.
dolga leta očitno sploh nism vedla kaj točno pomeni imeti prijatelja, ker tist kar sem jst mela okol sebe, je blo daleč od prijateljeu.
V preteklosti sem izgubila, zaradi moje bedne napake najboljšega kolega ever.Bla sva res ko rit in srajca, imela same skupne stvari, prijatelja res taprava.Gore bi en za drugega obračala....In tega mi je najbolj žal..Po njemu, nisem spoznala skorejda res nobene/ga, ki bi si zaslužiu enak iziv kot on.
dokler nism spoznala mojih dveh pikic.Onedve sta res zakon, prijateljce v pravem pomenu besede in zdele dam roko v ogenj zanju če je treba.Mislm, da se tud enkrat v vseh dveh letih in pou nista niti enkrat izlazale, da bi se motila.
Sta točno tisto kar prijatelj mora bit.
Moškega kolega nimam nobenega tako dobrega, ker nekak ubistvu niti nočem.
Navezala sem spet stike s tistim kolegom iz preteklosti, ampak so zanj očitno rane še presveže,tko da nama ne uspeva najboljš...
skratka ja, dve mam in teh ne spustim,ker ju mam najrajš
In moj dragi je tud moj najboljši prijatelj 
V preteklosti sem izgubila, zaradi moje bedne napake najboljšega kolega ever.Bla sva res ko rit in srajca, imela same skupne stvari, prijatelja res taprava.Gore bi en za drugega obračala....In tega mi je najbolj žal..Po njemu, nisem spoznala skorejda res nobene/ga, ki bi si zaslužiu enak iziv kot on.
dokler nism spoznala mojih dveh pikic.Onedve sta res zakon, prijateljce v pravem pomenu besede in zdele dam roko v ogenj zanju če je treba.Mislm, da se tud enkrat v vseh dveh letih in pou nista niti enkrat izlazale, da bi se motila.
Sta točno tisto kar prijatelj mora bit.
Moškega kolega nimam nobenega tako dobrega, ker nekak ubistvu niti nočem.
Navezala sem spet stike s tistim kolegom iz preteklosti, ampak so zanj očitno rane še presveže,tko da nama ne uspeva najboljš...
skratka ja, dve mam in teh ne spustim,ker ju mam najrajš
In moj dragi je tud moj najboljši prijatelj
Sem razmišljala in razmišljala, pa na koncu ugotovila, da imam samo eno, tako tapravo prijateljico, mojo sestrično. Sicer se ne vidiva prav pogosto, ker se je ona po končanem študiju vrnila v domači kraj, jst pa sem ostala v Lj. Sva pa skup ''gor rasli'', preživeli skup vse pubertetniške vzpone in padce, bili 4 leta cimri v Lj, in čeprav sva se v zadnjem letu morda malo oddaljili, bi, če dobro pomislim, še vedno najprej poklicala njo (poleg fanta), ko bi se mi kaj zanimivega zgodilo ali ko bi hotela samo malo čvekati.
Imela sem tudi enega krasnega prijatelja, s katerim sva bila vso srednjo šolo in del študija kot rit in srajca, ampak so šle najine poti preveč narazen. Zdaj se mogoče enkrat ali dvakrat na leto dobiva na pijači - za dobre stare cajte, ker nimava nič več skupnega, razen tistih taodštekanih najstniških let.
Imela sem tudi enega krasnega prijatelja, s katerim sva bila vso srednjo šolo in del študija kot rit in srajca, ampak so šle najine poti preveč narazen. Zdaj se mogoče enkrat ali dvakrat na leto dobiva na pijači - za dobre stare cajte, ker nimava nič več skupnega, razen tistih taodštekanih najstniških let.
Pristajati na povprečnost pomeni pristajati na poraz.
-
°PeeKaBoo°
- Kofetarica
- Prispevkov: 997
- Pridružen: 26. Apr. 2008 16:26
- Kraj: LJuBLjaNa
...
Zadnjič spremenil °PeeKaBoo°, dne 16. Jan. 2010 21:59, skupaj popravljeno 1 krat.
....DeViLiSh LiTTLe AnGeL....
Moj fant je moj res res najboljši prijatelj, vedno mi stoji ob stran. In je tut eden in edini, ki resnico pove direkt v obraz.
Pol mam pa še 2 prjatlce, ki jima tut 100% zaupam pa še recimo 5 ostalih (usako za svoje debate in hobije )
Ostalo so mi pa kolegice, s katerimi mamo pogovore bolj tko površinske, nč kej preveč deep
Pol mam pa še 2 prjatlce, ki jima tut 100% zaupam pa še recimo 5 ostalih (usako za svoje debate in hobije
)
Ostalo so mi pa kolegice, s katerimi mamo pogovore bolj tko površinske, nč kej preveč deep
Live your life like you want
Jst mam cel kup enih sestričn, pa mlajšo polsestro (no mam tud starejšo, ampak sva nekak premal na vezi, se mi zdi, da sva se dost oddaljile, ampak ma ona čist drugačn 'lajfstajl' in velik dela, pa pač nisva lih na isti valovni), pa sodelavke...z vsemi se fajn štekam. Aja, pa seveda z mami, njo mam na en način tud kot za dobro prijateljico.
Sam res najbol se pa zastopm z tanajljubšo sestrično. Še kot mejhni sva bli skoz skupi, ena pr drugi na počitncah, pol v najstniških letih sploh, pa sva ga hodili skupi žurat, zdj mava pa obe že par let resne fante, pa smo tud ful na vezi, se dobimo (skor) vsak vikend, pa gremo skupi kam (za 1.maja ponavad na morje, pa tud polet smo šli že skupi na morje) in tko no...vse živo si povemo, tud njenga fanta smatram kot prjatla in nč ne skrivam pred njim in obratno.
Pa seveda mam še enga dobrga prjatla, mojga fanta
Sam res najbol se pa zastopm z tanajljubšo sestrično. Še kot mejhni sva bli skoz skupi, ena pr drugi na počitncah, pol v najstniških letih sploh, pa sva ga hodili skupi žurat, zdj mava pa obe že par let resne fante, pa smo tud ful na vezi, se dobimo (skor) vsak vikend, pa gremo skupi kam (za 1.maja ponavad na morje, pa tud polet smo šli že skupi na morje) in tko no...vse živo si povemo, tud njenga fanta smatram kot prjatla in nč ne skrivam pred njim in obratno.
Pa seveda mam še enga dobrga prjatla, mojga fanta