
Aja, potlačevala ne bom. Je že vredno in pomembno, če je tako na površju. In ne verjamem v bežanje pred problemi, tako da, ne, ne, bo moralo steči drugače.
MsN napisal/-a:Zanima me, če obstaja kdo, ki je doživel/preživel daljše obdobje (recimo več mesecev) občutkov jeze pomešanih z žalostjo? Kako se spopasti s čim takim ne da bi za seboj puščal kup žrtev?
Izgleda nekako takole: ko sem sama s sabo, večjih sprememb ne opažam, sem nekako nevtralnega razpoloženja, težava nastane v stikih z ljudmi. Običajno zelo hitro reagiram, pozorna sem na vse besede uperjene proti sebi, sem občutljiva, se temu primerno razpočim in razjezim, od jeze padem v jok in potem se počutim krivo, ker sem izpad doživela v stiku s fantom, družino, prijatelji. V tistem navalu jeze čutim, da imam v sebi toliko nakupičene (ne vem od kod) negativne energije, postanem agresivna, izjemno jezna na vse skupaj, projeciram na ostale, iščem krivce za tako počutje v zunanjih okoliščinah in ljudeh. Ko se pomirim, vem, da je velik delež na meni. Z določenimi ljudmi sploh več ne znam navezati normalnega kontakta - kot bi padla v nek začaran krog in se vsem 'maščujem' (ne vem zakaj že). Poskušam z mirnejšimi odzivi (ne uspeva), poskušam z malo bolj prijaznim nastopom (muka, se mi zdi, da me bo vsak čas razneslo). Kaj narediti?
Kako rešiti vso nastalo škodo v odnosih? Pristopiti do vseh ne bodi ga treba žrtev, se opravičiti? Zdi se mi tako poceni opravičilo - nisi kriv ti, kriva sem jaz. Opravičujem se itak že predolgo. Ne vem, če mi še kdo verjame. Spremeni se bolj malo.
Aja, šport ne pomaga.