)!
Pred približno pol leta sem spoznala fanta, ki je bil 5 let starejši od mene. Takrat sem ravno dopolnila 18 let in do njega nisem spoznala še nikogar, s komer bi bila skupaj in bi imela intimne odnose. Torej, v vseh pogledih (razen poljubljanja) je bil on moj prvi. Če se zdaj ozrem nazaj, se mi zdi vse skupaj prav smešno. Spoznala sva se zadnji teden v avgustu, torej še v počitnicah. On je imel tisti teden ravno dopust in mi je nekega poletnega dneva pisal na netlogu. Iz kje točno sem (sva kolikor toliko iz istega dela Slovenije), s čim se ukvarjam itd. Nato sva si pisala po msn-ju in mobiju. Preko slike sem že vedela kako izgleda, vendar sva se nato še domenila, da se dobiva enkrat na pijači. Čakal me je v enem bližnjem lokalu in takoj sem ga prepoznala s slike. Debatirala sva o marsičem in se lepo ujela. Ni se mi zdel vsiljiv ali karkoli, tudi smisel za humor je imel podoben kot jaz. Tako se je vse skupaj začelo... počasi sem začela dojemati, da mi je zamajal tla pod nogami. Še isti dan me je zvečer povabil v kino gledat nekega akcijskega trilerja, ker to oba rada gledava, po tistem sva še šla na pijačo, potem pa me je odpeljal domov, ker je vztrajal pri tem, da ne bo nikomur treba priti po mene (takrat še nisem imela izpita za avto). Odločila sem se, da privolim. Tisti večer sva se tudi prvič poljubila v njegovem avtu. Vprašal me je, če bi bila z njim. Vem, da je bilo zelo hitro, a ker sva si bila všeč in se ujela tudi pogovorno, sem mu rekla ja. Še isti teden sem spoznala njegove domače in vsi so me res lepo sprejeli. Jaz sem mu rekla, da naj z obiskom moje družine še malo počakava, ker ga želim pripeljati takrat, ko bom sama pripravljena na to (prav tako moji domači). Sicer niso imeli nič proti moji zvezi, ker so vedeli, da prvič spoznavam nekoga malo bolje, a sem pač želela, da ne mislijo kako hitim, če bi ga domov pripeljala tako hitro kakor sva se tudi spoznala. Ko je bilo njegovega dopusta konec, je izvedel, da ne bo več delal na intervenciji (policaj je), ampak da gre na službeno usposabljanje (daleč vstran), kar je pomenilo, da se bova videla samo med vikendi. Jaz sem pričela s šolo, a je vse teklo še bolj v mirnem vzdušju. Tudi takrat, ko se je bilo treba učiti, sem se trudila, da bi se čim več videla. Malo mi je oteževalo edino to, da še nisem imela izpita za avto, zato ni bilo dosti odvisno od moje volje. En vikend se nisva mogla videti, ker je ostal v Ljubljani, drugi vikend je bil preveč utrujen in tako sva se videla v tistih slabih dveh mesecih (kolikor sva bila skupaj) samo enih 5x. Prigovarjala sem si, da ne smem zavreči zveze zaradi trenutne krize in da si ni sam kriv, če mora biti na usposabljanju (do februarja), da bo že minilo in se bova lahko več videla. Malo sem še tole "juho" prenašala, potem pa sem se odločila, da zvezi naredim konec. Ker se nisva nič videla, mu niti nisem mogla dostojno povedati, da tako naprej več ne gre. Napisala sem mu sporočilo, da imam občutek, da se tole ne bo izšlo in da takšna zveza ne more imeti prihodnosti. Najbolj me je zabolelo to, da mi po tistem ni več nič odpisal. Nekaj časa sem bila v "mirovni" fazi, ko sem morala o vsem razmišljati in podoživeti sleherni redek trenutek, ki sva ga preživela skupaj (na kopanju, pri njem doma, pri njegovih prijateljih...), a vseeno mi je nekaj pomenilo - prav tako on, sicer ne bi bila z njim. Po kakšnih dveh, treh tednih sem ga "izbrisala" iz svojega življenja, ker me je to na nek način še bolj prizadelo, da je bil moj prvi pri skoraj vsem in da ni deloval kot nekdo, ki me hoče izkoristiti, glede na to, da me je že predstavil domačim in ko mi je njegov kolega (ki je celo od njega starejši par let, torej od mene nekje 10 let) rekel enkrat, da mojemu dosti pomenim, če se še tega ne zavedam. No, to zatišje je trajalo nekje tri mesece, nakar mi je napisal sms kako sem itd. Nekako sva se zmenila, da greva na pijačo pred dvema tednoma, ko pa je prišla sobota, se ni nič oglasil, jaz pa ga tudi nisem hotela klicati, glede na to, da je ON dal pobudo za pijačo, da bi se pogovorila. Naredila sem se "francoza", kakor da nič ne bi bilo in pozabila na vse skupaj. Dal mi je le še en razlog več, da je neresen. Tokrat si mi ga ni bilo treba izbiti iz glave, ker mi je sploh ni zmešal. Minil je tisti vikend in nato še teden, nato je prišel na vrsto moj maturantski ples. Po njem mi je enkrat pisal, da je gledal prenos plesa in spet kako sem... Napisal mi je 5 sms-ov in spet hotel vse vedeti kaj počnem, kako šola - matura in vse. Nato mu na zadnji sms nisem odpisala, ker se mi je zdelo zamalo, da mu odpisujem, ko itak ne vem pri čem sem in se mi ni dalo več ukvarjati z njim. Nato mi je poslal še en sms, čeprav na prejšnjega ni dobil odgovora (nekaj za matura me je spraševal) in me vprašal, če imam zdaj koga in ali bi bila znova skupaj? Nič mu (še) nisem odpisala, ker ne vem kaj naj naredim. Znašla sem se v precepu in ne vem ali si zasluži še eno priložnost? Kako ve oz. vi kot "priče" gledate na vso stvar oz. kaj menite o napisanem? Zdaj več nima usposabljanja in dela v bližini. Občutek imam, da sem bila obveščena o tem zato, ker prej zveza ni mogla uspeti, obenem pa se mi dozdeva, da to ni to.
Si si že sama odgovorila.
Meni je upravičeno po dveh mesecih počil film in sem mu rekla zakaj se ne vidiva več. Na tisto mi je odpisal tako kot pravim tudi sama - bil je preutrujen itd. itd. Ne vem no, jaz si 23 let starega fanta, v bistvu že moškega, ne predstavljam kot neresnega najstnika, ki ne ve prav dobro kaj si želi. Takrat sem dobila občutek, da je rabil poletno romanco oz. "nekaj podobnega zvezi", sploh ker mi je začel pisati v času njegovega dopusta in sem si mislila, da očitno rabi popestritev na ljubezenskem in spolnem področju. Ok, gremo dalje... Včasih se tudi po tri ali štiri dni nisva slišala, na dva smsa mi sploh ni odpisal. Šele v petek, ko se je vračal iz Ljubljane, mi je napisal (kot da se ne bi nič zgodilo prej), če pridem v mesto, da se vidiva.