Dvomi glede obstoja Boga

[mavricijaa]

Ker nam je bog dal svobodno voljo, zaradi tega je zlo v svetu, ker zdaj ni več on odgovoren za naša dejanja, ampak mi sami. Če ne bi imeli svobodne volje, bi bili le roboti, ki bi jim nekdo ukazoval kaj naj delajo.

Zlo v svetu obstaja zaradi marsičesa, zagotovo pa ne zato, ker nam je bog dal svobodno voljo.
Prvič, jaz si ne predstavljam kako nam je bog poklonil svobodo odločanja - verjetno tukaj izhajaš iz krščanstva? Najprej bi bilo lepo dokazati krščanskega boga (kar vam nikoli ne bo uspelo ) in potem lahko razpredamo o tem, kdaj in zakaj nam je milostno podaril svobodno voljo.
Drugič, svobodne volje v bistvu ni. Nobena odločitev, ki jo sprejmeš, ne more biti posledica svobodne volje, zato, ker je posledica vseh informacij, ki si jih do takrat shranil v svojo bazo podatkov in preko katerih si konstruiral svojo mapo sveta. Tvoja odločitev je tako odvisna od vseh inputov, ki jih imaš do trenutka odločitve in ker je odločitev vedno posledica le-teh; svobodne odločitve ni.

Vera brez religije ne more obstajati, saj bi izumrla, ker je človek družbeno bitje in rabi skupnost v kateri so zbrani podobno misleči.
( To je ravno tako kot bi rekli, saj znanje je dobro, gremo kar ukiniti šole. Ampak kaj bi se zgodilo, nekaj časa bi se sami izobraževali, potem pa bi kmalu prenehali.)

Vera brez religije je totalno možna. Religija brez vere - bolj težko.
Religija je organizirano verovanje in čaščenje 'boga', z vsemi religijskimi sestavinami (sveti teksti, osebe, živali, obredi ...), medtem ko vera tega ne vsebuje - dokler ni vera izražena v religiji seveda. Trditi, da vera brez religije ne more obstajati, je neumnost. Vera je neko osebno prepričanje in ni nikakor pogojena z religijo.

Pa to o višji sili ko pišeš itd.- ti verjameš v razum in to ne moreš imenovati bog. Pa pišeš, da je vsak človek sebi bog- ravno to je opisano v zgodbi o Adamu in Evi, kao sta hotela biti kakor bog in to je bil izvir vsega zla.

Ne razumeš koncepta 'vsak človek je sebi bog'. Seveda da so v Bibliji to predstavili kot zlo - če bi ljudje verjeli v ta koncept, bi jih bilo bolj težko manipulirati.
Bistvo je, da nad nami ni velike božje roke, ki po smrti kaznuje slabe in nagradi dobre. Ni pekla, ni nebes, ni posmrtne pravičnosti. Če boš ponižen in priden in tiho - bo to vse, kar si v življenju naredil in nihče te ne bo poplačal. Sam svoj bog pomeni, da si sam ustvarjaš svoje življenje. Sam sebi odgovarjaš, ko kaj ni prav in edino ti lahko spremeniš stvari na bolje. Na kratko.

Vera ni stvar dokazovanja, ker če ne ne bi bila vera, ampak znanost! Sami se odločamo kaj bomo storili v dani situaciji- in kdo drug je potem kriv za posledice kot pa mi sami.
Svobodna volja je bil samo odgovor na vprašanje ene od forumašic, ki je spraševala kaj je to.

Seveda da razumem koncept "vsak človek je sebi bog", samo ne vem če ti veš kaj pomeni bog. Uporabiti bi morala drugo besedo- mogoče vsak človek je sebi zakon ali kaj podobnega.

Zanima me zakaj potem sploh ti delaš dobro, če je pa tako vseeno kaj počneš, če ni nobene kazni za slaba početja?

[g00fy_qa]

Seveda da razumem koncept "vsak človek je sebi bog", samo ne vem če ti veš kaj pomeni bog. Uporabiti bi morala drugo besedo- mogoče vsak človek je sebi zakon ali kaj podobnega.

Vsak človek je sebi bog morda izhaja prav iz opredelitve boga kot nečesa ločenega od nas, nečesa superiornega in nikoli dosegljivega. Zato teza biti sam svoj bog, ali pa vsak je za sebe bog. Zakon - se ne strinjam s to opredelitvijo, ker zakon je nekaj zapisanega, določenega, kar se mora spoštovati. Biti svoj bog je nekaj prilagodljivega, pomeni, da ima vsak človek popolno prevlado nad lastnim življenjem, ki ga lahko usmerja tako, kot sam želi.

Zanima me zakaj potem sploh ti delaš dobro, če je pa tako vseeno kaj počneš, če ni nobene kazni za slaba početja?

Ljudje radi menijo, da če ne bi bilo neke vedno prisotne osebe nad nami, ki vse vidi in vse sliši in vse slabo kaznuje in dobro nagrajuje - da bi ljudje bili kriminalci. Potem pa lahko jaz vprašam: si dobra samo zato, ker se bojiš božje kazni ali ker si želiš božje nagrade? Takšen človek je zame vse prej kot dober človek.
Jaz imam svojo moralo, svojo zavest o dobrem. Jaz delam dobro zato, ker se to sklada z mojimi prepričanji. Jaz se zavedam, da odgovarjam samo sebi in da ne bi prenesla, da bi nekomu (zavestno) naredila zlo. Moja zavest glede tega je, upam, da sorazmerno visokem nivoju, in za to, da bi bila dobra, resnično ne potrebujem višjega paznika.

Vera brez religije in religija brez vere - oboje je možno. Zavisi le od interpretacij besed religija in vera. Ve se pogovarjate o veri in religiji brez da bi prej natančno definirale te besede.

Navsezadnje je vse odvisno od definicije besede. Jaz sem izhajala iz sociološke definicije religije (kar sem tudi razložila) in za nasprotje dala vero, ki je osebno prepričanje človeka in ni nujno oranizirano verovanje - to bi bila potem že religija.

[Boris]

Seveda da razumem koncept "vsak človek je sebi bog", samo ne vem če ti veš kaj pomeni bog.

Po svoji svobodi bom po makroverjetnostnem izračunu presodil, da je majhna verjetnost, da si kak zares dober teozof, ki bi sam prišel do spoznanja, kaj pomeni bog. Zato menim, da si koncept boga od nekoga prevzela. In me zanima, kateri so viri, po katerih bi lahko presojal ali razumeš, kar misliš, da razumeš. Literatura prosim.

[mavricijaa]

Seveda da razumem koncept "vsak človek je sebi bog", samo ne vem če ti veš kaj pomeni bog.

Po svoji svobodi bom po makroverjetnostnem izračunu presodil, da je majhna verjetnost, da si kak zares dober teozof, ki bi sam prišel do spoznanja, kaj pomeni bog. Zato menim, da si koncept boga od nekoga prevzela. In me zanima, kateri so viri, po katerih bi lahko presojal ali razumeš, kar misliš, da razumeš. Literatura prosim.

Za trditve o bogu pa res ne rabim navajat literature- stavek ni bil namenjen tebi, ampak nekomu drugemu. Drugače pa najbrž dobro veš kaj hočem s tem stavkom povedat.

[mavricijaa]

Seveda da razumem koncept "vsak človek je sebi bog", samo ne vem če ti veš kaj pomeni bog. Uporabiti bi morala drugo besedo- mogoče vsak človek je sebi zakon ali kaj podobnega.

Vsak človek je sebi bog morda izhaja prav iz opredelitve boga kot nečesa ločenega od nas, nečesa superiornega in nikoli dosegljivega. Zato teza biti sam svoj bog, ali pa vsak je za sebe bog. Zakon - se ne strinjam s to opredelitvijo, ker zakon je nekaj zapisanega, določenega, kar se mora spoštovati. Biti svoj bog je nekaj prilagodljivega, pomeni, da ima vsak človek popolno prevlado nad lastnim življenjem, ki ga lahko usmerja tako, kot sam želi.

Zanima me zakaj potem sploh ti delaš dobro, če je pa tako vseeno kaj počneš, če ni nobene kazni za slaba početja?

Ljudje radi menijo, da če ne bi bilo neke vedno prisotne osebe nad nami, ki vse vidi in vse sliši in vse slabo kaznuje in dobro nagrajuje - da bi ljudje bili kriminalci. Potem pa lahko jaz vprašam: si dobra samo zato, ker se bojiš božje kazni ali ker si želiš božje nagrade? Takšen človek je zame vse prej kot dober človek.
Jaz imam svojo moralo, svojo zavest o dobrem. Jaz delam dobro zato, ker se to sklada z mojimi prepričanji. Jaz se zavedam, da odgovarjam samo sebi in da ne bi prenesla, da bi nekomu (zavestno) naredila zlo. Moja zavest glede tega je, upam, da sorazmerno visokem nivoju, in za to, da bi bila dobra, resnično ne potrebujem višjega paznika.

Vera brez religije in religija brez vere - oboje je možno. Zavisi le od interpretacij besed religija in vera. Ve se pogovarjate o veri in religiji brez da bi prej natančno definirale te besede.

Navsezadnje je vse odvisno od definicije besede. Jaz sem izhajala iz sociološke definicije religije (kar sem tudi razložila) in za nasprotje dala vero, ki je osebno prepričanje človeka in ni nujno oranizirano verovanje - to bi bila potem že religija.

Napisala si, da je bog ločen od ljudi, hkrati pa trdiš da je vsak človek sebi bog. To je kontradiktorno. Če je bog nekaj ločenega od človeka, kako je lahko potem vsak človek sebi bog, ker to že nakazuje na povezanost med bogom in človekom? Mogoče pa bi bil namesto zakon boljši izraz gospodar, kaj praviš- vsak človek je sam sebi gospodar?

Ne ne delam dobro zaradi boga.

Dobro vem kaj je razlika med vero in religijo. Vera brez religije se samo težko dolgo časa obdrži.

[Boris]

Seveda rabiš navajati vire. Beseda bog je ena izmed najbolj zagonetnih kar se le da. Še posebej pa je misteriozna besedna zveza "bog je v nas". Na tisoče načinov lahko to razumeš, ti pa enostavno rečeš - seveda razumem, in potem - saj veš, kaj sem hotela povedati.

Seveda vem. Bog sem in misli ti berem.

Glede na to, kar si povedala zgoraj, me nadaljna debata ne privlači več, če ne misliš stvari jemati resno.

[Tysia]

Greh je, če delaš zavesto slaba in zla dejanja. Nihče ne trdi, da nismo zmanipulirani- od družbe itd. Imaš svobodno voljo in se lahko pustiš vplivu družbe in delaš slabo. Imaš izbiro- to je svobodna voljo- lahko se odločiš za slabo ali dobro. Treba se je zavedati, da smo odgovorni za svoja dejanja, ne pa da povsod iščemo samo pravice.

Je človek (v splošnem) je popolnoma zavestno bitje, ki svoje odzive vedno kontrolira?Kajti če slučajno ni, potem lahko (kar se mene tiče), svobodni volji samo pomahaš v pozdrav.
Ti imaš morda v mislih "svobodno voljo" - ko te npr. nekdo vpraša: "Greš na sladoled?" In potem se lahko odločiš:"Da." ali pa "Ne." Takrat dejansko imaš občutek, da se zavestno odločiš. Ampak! Reciva, da ti ta oseba ni všeč ("tako čutiš", "nista na isti valovni dolžini",...), čeprav ne veš zakaj. In rečeš: "Ne." In misliš, da si se svobodno odločila. V ozadju pa si imela še eno prijateljico, ki je načrtno črnila osebo, ki te je povabila na sladoled, ker je bila ljubosumna nanjo (in je tebe hotela zase). Ti si to dalj časa sprejemala (prešlo ti je v podzavest, ker recimo nisi tega razčlenjevala, ampak samo "slišala"), nakar si "ugotovila", da ti oseba, ki te vabi na sladoled ni všeč, ker je na njej nekaj čudnega. Tako si se "svobodno" odločila, brez zavedanja, da je to v bistvu volja tvoje prijateljice, ki si jo sama nezavedno posrkala in pretvorila v svojo.

Kar se tiče odgovornosti pa sem že povedala, da se strinjam. Človek, ki se vsaj malo zaveda sebe in svojih dejanj, je odgovoren zanje (pa četudi ne vidi njihove potencialne razsežnosti).

Ti trdiš, da je človek bog in potem to primerjaš z denarjem- se pravi, da je človek=bog=denar. Da prevedem tvoj stavek: denar (=človek=bog) je slab, kvari ljudi. In potem bi ti izpeljala iz tega: pa je res denar (=bog=človek)slab, ali postane slab zato, ker pokaže, razkrije človeka lahko tudi v samo bistvo? To bi bil čisti nesmisel.

Ok, bom bolj razložila. Na to, da je človek bog, lahko gledaš na več načinov. Perspektiva je odvisna tistega, ki gleda.
Ker praviš, da razumeš koncept boga, ti tega ne bom razlagala (pa ne, da je meni povsem jasen - jasen mi je do te mere, da dopuščam več možnosti in da mi je jasno to, da nima eden "bolj prav od drugega" , ker veruje v Boga, drug pa v Krišno).
Torej. To, da je človek bog, lahko gledaš iz stališča: "Joj, kam pripelje takšno razmišljanje - v pogubo! Ima neznansko željo po moči, je pokvarjeno bitje, vse bo uničil! Itd"
Lahko pa gledaš iz stališča: "Človek je bog zase, to pomeni, da se zaveda, da je odgovoren zase - torej sprejme tudi odgovornost za svoja dejanja in jih ne prelaga na Boga."

Kje je analogija z denarjem? Gledišče samo - ki je odvisno od tistega, ki gleda. Torej od njegovega pogleda na svet, ki pa je odvisno od izkušenj, prisotnosti ljubezni v njegovem življenju in posledičnem sprejemanju odgovornosti.

[Boris]

Če je tu kdo, ki ga tema res zanima, in bi resnično rad tudi vsaj malo razumel, o čem sogovornik govori, oziroma bi rad napisal stvar tako, da ga bo kdorkoli razumel, toplo priporočam, da se recimo opre vsaj na tole:
http://en.wikipedia.org/wiki/Conceptions_of_God

In vzporedno še na tole:
http://en.wikipedia.org/wiki/God

[mavricijaa]

Seveda rabiš navajati vire. Beseda bog je ena izmed najbolj zagonetnih kar se le da. Še posebej pa je misteriozna besedna zveza "bog je v nas". Na tisoče načinov lahko to razumeš, ti pa enostavno rečeš - seveda razumem, in potem - saj veš, kaj sem hotela povedati.

Seveda vem. Bog sem in misli ti berem.

Glede na to, kar si povedala zgoraj, me nadaljna debata ne privlači več, če ne misliš stvari jemati resno.

Kakšne vire- vir sem jaz, moje razmišljanje. Če bi iz kje prepisala to bi lahko napisala vire, ker pa nisem prepisala mi pa to ni potrebno- se ne strinjaš?

[Boris]

OK, prišla sva do konca debate. Ti veš, kaj pomeni "bog je v meni", pri tem pa se opiraš zgolj na sebe in pri vsem tem ti niti slučajno ni treba na kakršenkoli globji način razlagati koncepta boga, kot ga ti razumeš, ker je itak svetlo jasno, kaj si z nečem hotela povedati.

Naj ti prišepnem, preden boš bo tvoja dušica hudo trpela še dneve in noči - ni svetlo jasno in ljudje te ne štekajo (si pa drznem tole posploševati tako, kaj?) in še dolgo te ne bodo, ker nisi dovolj komunikativna. Pardon. Vsaj do sedaj nisi bila.

[mavricijaa]

OK, prišla sva do konca debate. Ti veš, kaj pomeni "bog je v meni", pri tem pa se opiraš zgolj na sebe in pri vsem tem ti niti slučajno ni treba na kakršenkoli globji način razlagati koncepta boga, kot ga ti razumeš, ker je itak svetlo jasno, kaj si z nečem hotela povedati.

Naj ti prišepnem, preden boš bo tvoja dušica hudo trpela še dneve in noči - ni svetlo jasno in ljudje te ne štekajo (si pa drznem tole posploševati tako, kaj?) in še dolgo te ne bodo, ker nisi dovolj komunikativna. Pardon. Vsaj do sedaj nisi bila.

Zakaj bi se morala zdaj zagovarjati. Eni napišejo, da je sveto pismo brezveze in ne rabijo nič argumentirati, potem pa meni govoriš, da zakaj jaz ne argumentiram.

"Bog je v meni" bi bil lahko kvečjemu znanstveni "bog", saj človek z razumom misli, da je dosegel najvišjo točko. Misli, da so njegove sposobnosti neomejene, a hkrati pozablja, da je njegov rok trajanja (telo), če se grobo izrazim, minljiv in kratkotrajen. Bog v polnem pomenu besede pa naj bi bil večen.
Tako, da "bog v meni" ni pravi bog, kakršnega pojmujem pod to besedo. Ta besedna skovanka "bog v meni" se pogosto pojavlja ravno pri tistih, ki ne razmišljajo kaj dosti in rečejo: mora obstajati kaj višjega od nas, hkrati pa trdijo, da je bog vse (v vsakem lepem pogledu, nasmehu sočloveka itd.).

Ali je zdaj kaj bolj jasno kaj želim povedati?

[g00fy_qa]

Napisala si, da je bog ločen od ljudi, hkrati pa trdiš da je vsak človek sebi bog. To je kontradiktorno. Če je bog nekaj ločenega od človeka, kako je lahko potem vsak človek sebi bog, ker to že nakazuje na povezanost med bogom in človekom? Mogoče pa bi bil namesto zakon boljši izraz gospodar, kaj praviš- vsak človek je sam sebi gospodar?

Nisi razumela. Stare religije, recimo krščanstvo, opredeljujejo boga kot ločenega od nas - je višje po hierarhiji, nikoli ga ne moremo povsem razumeti, moramo ubogati njegove besede, če želimo da nas ne kaznuje, itd.. "Moja" teorija pa se verjetno pojavi kot nasprotje temu pojmovanju boga in opredeljuje boga kot vsakega človeka. Predpostavi, da je bog v nas, torej da je vsak človek bog, itd.. Kar pa seveda tebi ne deluje logično, če privzameš boga po krščanski definiciji.
Ne vem zakaj se tako upiraš zvezi človek kot bog. Mogoče ker ne razumeš?

Ne ne delam dobro zaradi boga.

Zakaj pa?

Vera brez religije se samo težko dolgo časa obdrži.

Vera brez religije je posameznikova vera, prepričanje. To se lahko obdrži kakšno leto, preden se 'vera' zamenja oz. izpopolni, lahko se obdrži celotno človekovo življenje, lahko se obdrži tudi dlje, s tem da se prenese naprej preko pisnega ali ustnega izročila.
Sploh pa ni pomembno kako dolgo se obrži vera in kako dolgo religija. Govorili smo o tem, da vera brez religije LAHKO obstaja.

[Boris]

OK, prišla sva do konca debate. Ti veš, kaj pomeni "bog je v meni", pri tem pa se opiraš zgolj na sebe in pri vsem tem ti niti slučajno ni treba na kakršenkoli globji način razlagati koncepta boga, kot ga ti razumeš, ker je itak svetlo jasno, kaj si z nečem hotela povedati.

Naj ti prišepnem, preden boš bo tvoja dušica hudo trpela še dneve in noči - ni svetlo jasno in ljudje te ne štekajo (si pa drznem tole posploševati tako, kaj?) in še dolgo te ne bodo, ker nisi dovolj komunikativna. Pardon. Vsaj do sedaj nisi bila.

Zakaj bi se morala zdaj zagovarjati. Eni napišejo, da je sveto pismo brezveze in ne rabijo nič argumentirati, potem pa meni govoriš, da zakaj jaz ne argumentiram.

"Bog je v meni" bi bil lahko kvečjemu znanstveni "bog", saj človek z razumom misli, da je dosegel najvišjo točko. Misli, da so njegove sposobnosti neomejene, a hkrati pozablja, da je njegov rok trajanja (telo), če se grobo izrazim, minljiv in kratkotrajen. Bog v polnem pomenu besede pa naj bi bil večen.
Tako, da "bog v meni" ni pravi bog, kakršnega pojmujem pod to besedo. Ta besedna skovanka "bog v meni" se pogosto pojavlja ravno pri tistih, ki ne razmišljajo kaj dosti in rečejo: mora obstajati kaj višjega od nas, hkrati pa trdijo, da je bog vse (v vsakem lepem pogledu, nasmehu sočloveka itd.).

Ali je zdaj kaj bolj jasno kaj želim povedati?

No no, že malo bolje. Počasi se boš navadila ne bati se vnaprej in ne uporabljati ščitov kot so - "ne rabim razlagati", "saj sam veš", pa drugim uporabnikom foruma podtikati neke besede, ki jih nikoli niso izrekli.

Mimogrede, pogovarjaš se z dvema agnostikoma in eno ateistko (če še ni postala agnostik), vsi zelo veliko razmišljamo in noben od nas ne misli, da je z razumom dosegel najvišjo možno točko.

Poleg tega ti jaz nisem napisal, da je S.P. brezveze, celo preučeval sem ga že, vodeno. Meni lahko zato z največjim veseljem in vso radostjo, ki jo premoreš po krščanskem bogu, argumentiraš vse, kot tudi počnem jaz.

[mavricijaa]

Napisala si, da je bog ločen od ljudi, hkrati pa trdiš da je vsak človek sebi bog. To je kontradiktorno. Če je bog nekaj ločenega od človeka, kako je lahko potem vsak človek sebi bog, ker to že nakazuje na povezanost med bogom in človekom? Mogoče pa bi bil namesto zakon boljši izraz gospodar, kaj praviš- vsak človek je sam sebi gospodar?

Nisi razumela. Stare religije, recimo krščanstvo, opredeljujejo boga kot ločenega od nas - je višje po hierarhiji, nikoli ga ne moremo povsem razumeti, moramo ubogati njegove besede, če želimo da nas ne kaznuje, itd.. "Moja" teorija pa se verjetno pojavi kot nasprotje temu pojmovanju boga in opredeljuje boga kot vsakega človeka. Predpostavi, da je bog v nas, torej da je vsak človek bog, itd.. Kar pa seveda tebi ne deluje logično, če privzameš boga po krščanski definiciji.
Ne vem zakaj se tako upiraš zvezi človek kot bog. Mogoče ker ne razumeš?

Ne ne delam dobro zaradi boga.

Zakaj pa?

Vera brez religije se samo težko dolgo časa obdrži.

Vera brez religije je posameznikova vera, prepričanje. To se lahko obdrži kakšno leto, preden se 'vera' zamenja oz. izpopolni, lahko se obdrži celotno človekovo življenje, lahko se obdrži tudi dlje, s tem da se prenese naprej preko pisnega ali ustnega izročila.
Sploh pa ni pomembno kako dolgo se obrži vera in kako dolgo religija. Govorili smo o tem, da vera brez religije LAHKO obstaja.

Sama si opredelila boga kot nekaj ločenega, poglej par postov nazaj. Vera in prepričanje- to je velika razlika. Jaz pojmujem vero kot vero v nekaj nedokazljivega, božanskega oziroma bog (ovi). Prepričanje pa je le tvoje mišljenje. Ja po tvojem lahko vera brez religije obstaja- samo jaz sem mislila beseda vero, ki pomeni vero in ne le prepričanja. Prepričanje pa seveda ne potrebuje religije. Krščanska vera pa potrebuje religijo.

Krščanstvo ne opredeljuje boga kot popolnoma ločenega od nas, saj je posrednik med nami in bogom Jezus Kristus. Krščanstvo poudarja oseben odnos do boga, a hkrati pomen same Cerkve, kjer je navzoč Jezus.

Ponovno definiraj kaj zate pomeni bog, ker kolikor se spomnim, da si pisala, da je ločen od človeka, superioren ali kako si že napisala. Ker, če bi bil človek bog te lastnosti ne bi mogle veljati za njega, ker je omejen tako v svojih dejanjih kot v svojem spoznanju.

[g00fy_qa]

Sama si opredelila boga kot nekaj ločenega, poglej par postov nazaj. Vera in prepričanje- to je velika razlika. Jaz pojmujem vero kot vero v nekaj nedokazljivega, božanskega oziroma bog (ovi). Prepričanje pa je le tvoje mišljenje. Ja po tvojem lahko vera brez religije obstaja- samo jaz sem mislila beseda vero, ki pomeni vero in ne le prepričanja. Prepričanje pa seveda ne potrebuje religije. Krščanska vera pa potrebuje religijo.

Jaz sem govorila o krščanskem bogu, ta je ločen od nas. Pa še kateri drugi.
No zdaj si končno pojasnila svojo definicijo vere ... Torej: krščanska vera ni vera, ampak je religija. Religija je organizirano verovanje z vsemi religijskimi sestavinami. Vera je pa neko verovanje, prepričanje, mišljenje, da je nekaj tako in tako in da ti to lahko pomaga do nevemkakšnega posmrtnega življenja itd ... get the point? Ampak vera NI organizirano verovanje. V primeru da JE, je religija.
In to je zadnjič, da razlagam to zadevo ...

Krščanstvo ne opredeljuje boga kot popolnoma ločenega od nas, saj je posrednik med nami in bogom Jezus Kristus. Krščanstvo poudarja oseben odnos do boga, a hkrati pomen same Cerkve, kjer je navzoč Jezus.

Krščanstvo opredeljuje boga, ki je 'nad nami', superioren nam, mi pa se moramo držati njegovih pravil, če ne, sledi kazen. To je za mene ločenost, ne gre se za neko enakopravnost, ampak nadrejenost boga. To z Jezuson je res, bil je poslan, da bi nas odrešil blabla, je bil nam enak. A na koncu moramo še vedno moliti in prositi 'nekoga tam daleč, ki si ga sploh ne moremo predstavljati'.
Ful nimam volje za nadaljno razlago pa tudi ta je mogoče nepopolna, a bistvo, ki ga skušam podati, je to, da je krščanski bog ločen od nas že v tem, da je vedno nekaj več, nekaj kar ne moremo doumeti in kar nam vlada.

Ponovno definiraj kaj zate pomeni bog, ker kolikor se spomnim, da si pisala, da je ločen od človeka, superioren ali kako si že napisala. Ker, če bi bil človek bog te lastnosti ne bi mogle veljati za njega, ker je omejen tako v svojih dejanjih kot v svojem spoznanju.

Še vedno ne razumeš zveze človek je sam svoj bog (ali kakorkoli že obrneš to tezo). Kot sem že zgoraj napisala, ti izhajaš iz predstave, da je bog lahko samo krščanski bog in da ima bog nujno lastnosti, popisane v Svetem pismu. In potem ne razumeš kako je lahko človek bog, če pa smo umrljivi in omejeni itd.. Še enkrat si preberi mojo razlago človeka-boga, nekje zgoraj je vsaj enkrat zapisana.