Depresija

[*roxy*]

Že nekaj let živim z depresivno osebo.To se kaže na vseh področjih in gre v ekstreme.Zavrača okolico,ne skrbi več zase, ne za bližnje,vse vidi negativno,ampak vse res v ekstremih!Ne gre več vn, da koga ne sreča in ne posluša...
Zanima me ali obstaja kakšno društvo al način,da lahko pošljem to osebo tja...Čeprav ne upam povedat,da nej gre na zdravlljenje,ker je potrebno.
Tud men je ob tem zelo hudo in ne znam več pomagat tej osebi,ker prepoznavam bolezenske znake in poslušam grozne scenarije!

[polly-polly]

Nujno potrebuje zdravljenje. Pri nas so našo staro mamo pač kar ``prislino´´ peljali na zdravljenje. Pod pretvezo, da naj gre vsaj na pregled in potem jasno v stanju v kakršnem je bila, so jo tam obdražli.

[prinzessin]

Probaj ga/jo spravt do psihologa ali psihiatra. Bo najbrž precej težko, ampak ne odnehaj. Js sem bla še 1 mesec nazaj v hudi depresiji in če ne bi šla k psihiatru, bi si po mojem res kaj naredila, tko sem bla na tleh. Saj ne pravim, da zdaj sem pa ok, sam je pa že boljše.
No, če obisk ne bo uspel, naj ta oseba počne vsaj 1 stvar, ki ji je kdaj ali pa ji še vsaj nekaj pomeni. Vztrajaj tako dolgo, da se bo našla ena taka stvar. Ker se bo, samo potrpežljiva moraš bit. To bo že začetek. Počasi(fuul počasi) bo pa mogoče nastal še kakšen nov cilj, pa še eden, pa še eden...volja do življenja bo prišla nazaj. Upam, da nisi čisto sama v tem boju s to depresivno osebo. Pokliči koga na pomoč, da bo v oporo tako tebi kot depresivni osebi. No, to je vse, kar bi ti jaz svetovala.

Je pa na netu tudi precej forumov, kjer se ljudje z depresijo in drugimi boleznimi pogovarjajo med seboj, izmenjujejo izkušnje, naj gre pogledat in se vsaj razpiše.
Obstajajo tudi nekakšne terapevtske skupine, vem, da so v Lj pa v Mb, samo ne vem, s kot si ti.
http://www.nebojse.si/Forum/--link od enga foruma[/url]

[*roxy*]

Ampak js tega res ne bi rada...rada bi jo prepričala da gre sama.sam niti nevem kam!?

[red*cherry]

Za začetek k osebni zdravnici. Sicer pa za psihiatra ne rabiš nujno napotnice.

[Hyades]

Za začetek k osebni zdravnici. Sicer pa za psihiatra ne rabiš nujno napotnice.

Ja, prav imas. Ne rabis napotnice ampak potem cakas 2 meseca na prvi 'sestanek'..

Ce imas napotnico pa prides v roku enega, do max dveh tednov. Ce je nujno pa takoj drugi dan.

[prinzessin]

Ce imas napotnico pa prides v roku enega, do max dveh tednov. Ce je nujno pa takoj drugi dan.

Js sem dobla kar isti dan, ko sem šla k osebnemu zdravniku.

[*roxy*]

Kako pa sploh spravit človeka do tega?Men niti ne rata dopovedat da je z njo neki zlo narobe...krivi vso okolico?!

[polly-polly]

Kdo pa je ta oseba sploh? Prijatlejica, sestra,... kaj pa njeni straši?

Pa ji ne moreš dopovedati vsaj malo, tudi takrat ko bolj pri sebi. Recimo ko je malo bolj dovzetna za poslušanje. Pač jo seznaniš z dejstvi, pojveš, da jo imaš rada in ji želiš pomagati.

Mogoče bi pa vprašala za nasvet kakšnega strokovnjaka... magar celo pokliči zdravnico pa vprašaj kaj lahko ti sploh narediš?

[wistaria]

Lahko gre k psihiatru, psihologu, bi rekla da dostikrat pomaga tudi druženje s prijateljicami, konkreten pogovor.

Jaz sem pred pol leta še živela s tako osebo (pač tako je naneslo) v vseh pogledih slaba, norca se delala iz vsega, redkokdaj se nasmejala in moram priznati da sem še jaz postala takšna. No potem smo imeli še doma težke čase, je še to malo pomagalo, sedaj pa tudi živim z nekom, ki se nasmeji 1x na teden, je več ali manj tiho, totalen pesimist, ampak prav v vsakem primeru.
Moram reči da sem prav premišljevala... Bila sem ena najbolj nasmejanih in pozitivnih oseb, sedaj pa če se mi ne trga sem pa zamorjena. In to non stop. Moram nujno zamenjati okolico

[*roxy*]

Kdo pa je ta oseba sploh? Prijatlejica, sestra,... kaj pa njeni straši?

Pa ji ne moreš dopovedati vsaj malo, tudi takrat ko bolj pri sebi. Recimo ko je malo bolj dovzetna za poslušanje. Pač jo seznaniš z dejstvi, pojveš, da jo imaš rada in ji želiš pomagati.

Mogoče bi pa vprašala za nasvet kakšnega strokovnjaka... magar celo pokliči zdravnico pa vprašaj kaj lahko ti sploh narediš?

To je moja mami.Že nekaj časa jo sicer poslušam in ji stojim ob strani,ker ima zlo naporno službo.Zadne čase pa se mi zdi da to ni več normalno.To traja že neki let.

[polly-polly]

:bussi: hej verjamem, da ti je potem še toliko bolj težko. A imaš še kakšnega odraslega, ki bi ti šri tem lahko pomagal? Očeta, stare starše, teto, mamine prijateljice... vsakršna pomoč bi ti prišla prov. In bi skupaj lahko kaj ukrenili, če ne drugega pod kako pretvezo jo odpeljali do zdravnika.

Ne obupat, na vsak način ji probi dopovedat in si izborit njeno pozornost. Kar direktno ji povej, da potrebuje pomoč in da ob tem ne trpi samo ona, pač pa tudi ti.

Če ne pa pojdi do njene osebne zdravnice in ji razloži problem. Vsekakor rabiš tu kakšno odraslo osebo za pomoč.

[*roxy*]

Bom upoštevala nasvete.hvala punce.

je pa res še tok bol teško,ker mi je tok blizu in nimam srca "pod pretvezo"...
sicer mam še atija doma ampak je deloholik in dve mlajši sestri,ki mislta da je mami "sam" tečna in ji tud jezikata nazaj...mene sicer čez tedn ni,sam vsak vikend doživim šok k pridem domou k je mami vse bol na tleh.

[trapa]

Človeku lahko pomagaš samo, če si on želi pomoči. Izjemoma bi lahko mami pomagala, če bi se cela družina organizirala, naredila "intervention" in jo spravla k zdravniku.

Žal je tako, da se depresivni ljudje ne zavedajo, da so zapadli v depresijo. Oblije jih nekakšna otopelost in ne vidijo sveta v realni luči.

Morda lahko skočiš do svoje ali njene zdravnice in tam povprašaš, če imaš kakšno možnost vplivanja na stanje. Morda bi zdravnik lahko celo' na dom prišel....

Če pa vidiš, da ni izhoda, se poskušaj distancirati. Vem, da se sliši grozno in sebično, a moraš včasih poskrbet najprej zase.

[polly-polly]

roxy mi smo našo staro mamo prepričali, da gre samo na rutinski zdravstven pregled in jasno ji je potem tam zdravnica oddobrila, da mora ostati na zdravljenju. Sej vem, da je težko, samo... pač recimo, da imamo iz preteklosti izkušnje z najhujišm... in to, da smo jo odpeljali je bila pač edina rešitev in najbojša rešitev zanjo.

Pogovori se o tem še z očetom, in to iskreno. Si bo preprosto moral vzeti čas za to. Če ne pa se mi zdi, to da greš do njen zdravnice še najboljša možnost.