Obožujem ribice, če se le da, nej bodo sladkovodne.
Najljubša mi je bla vedno postrv direkt iz plitviških jezer, k jo je usakič, ko sm pršla na obisk, posebi zame peku dedek. Vedno pojedla dve.
Rada mam tut prebivalce morja (zobatec, brancin), zravn obvezno blitva+krompir, česenček+limonca, aaaah, nadnarauno super.
Medtem ko mi pa morski sadeži nikol niso šli u promet. Dečko me je mal navaju na kšne gamberčke z njegouga krožnika, sm pa tja sm prežvečla kšn ligenj, medtem ko sm se lansko poletje pr njem na morju skregala, ko sm komentirala vonj in izgled školjk za večerjo. Je pa zanimivo, da sm jih dobri dve desetletji nazaj na jadranju tok napadla, da me je mogla mami ustaut, da mi ne bi blo slabo (sicer se ne spomnem, kako in zakaj mi je bla ta sluzi guma takrat užitna, ampak po moje je šlo za neko otroško preseravanje in se mi je fajn zdel
).
Aha, isto nekje dve desetletji nazaj sm se pa strmala u neki gostilni na hrvaški obali, ko sm u "bazenu" vidla plavata jastoge in na usak način hotla to met ... Mojedva sta me komi prepričala, da so čevapčiči bolš. In tko jastoga nism probala do dons, pa se mi zdi, da bo tko tut ostal.
Smell the warm and salty air... see a wave reflect a beam... stop and find a pretty shell... make it real your summer dream...
Čist so bli še taki trdi, pa gumjasti, k da bi bli še surovi! Čist vse sm pustila. O fuj, nagravžno
joj ko pa jih moj ata tak dobro skuha!
..hec..
