Mene pa zaradi ene raziskave zanima naslednje: KJE ljudje največ čakamo? zanimajo me lokacije kjer moramo največ čakati... na karkoli, tako da v bistvu ne delamo nič drugega kot čakamo... recimo letališče, čakalnice pri zdravnikih... etc... kaj vi mislite...? kakršen koli odgovor bo v redu, vendar me res zanima KJE ne pa ZAKAJ čakamo.
hvala za odgovore!
Če misliš, da zmoreš, zmoreš. Če misliš, da ne zmoreš, imaš prav. (Mary Kay Ash)
Js sem se največ načakala na Polikliniki (obup.. naročena sem bila ob 8:00 za operacijo, na vrsto pa prišla ob 13ih..), na letališču (ni panike ), čakanje avtobusa ( zabavno sploh če je nedelja zvečer in ti je en spelu pred nosom, doma si pa v routah, haha).
Na blagajni, na avtobusni postaji, pri zdravniku (čeprav tam ponavadi poleg tega da čakam preberem kakšno revijo), če smo zmenjeni pred namo in si tip vzame akademskih 15 ...
Na ljubljanski urgenci se zna čakat kšne 8 ur, al pa na avtobus uro in pol, če je slučajno kšna ulica zaprta in je posledično kaos v mestu, na blagajnah v Intersparu med vikendom je za znort, se jim izognem ker se počutm k en kapitalističn kreten, na letališču tut, če hočš za zihr prej pridt (samo tm maš lahko prenosnika pa zaston internet in ni tko hudo, vsaj če čakaš na tanovem terminalu z izredno udobnimi sedeži in lepimi wcji).
Največ sm se pa načakala v Benetkah, ker sm z vlakom zjutri pršla iz Pariza, zvečer sm mela pa šele vlak v Ljubljano. In sm mela en dan za zabit, najprej sm mal sedela in opazovala vodo, potem sm šla čist v vsako trgovino v Benetkah, pol sm začela mal slikat, snemat, šla na pico, hranla golobe, opazovala ljudi, se naučila celotni zemljevid na pamet in pomagala zabitim ameriškim turistom. No potem je bla ura šele 17.00, vlak je bil pa ob 22.00. Potem sm na železniški postaji sedela, stala, se presedala sm pa tja, obenem zmrzovala, hodila na čaje, reševala križanke, odštevala minute, dokler ni bla ura 21.00, da sm lahko šla na vlak. Pa še potem na vlaku sem se nekak zamotla z novimi poznanstvi za kšne pol urce, hotla spat, pa me je en kreten s koleni butu (nalašč) in mel Ipoda na najbl naglas možn. Po parih prepirih z njim sem šla sedet k štirim Špankam, k so mi zatrjevale, da je iz Fernetičev do Ljubljane pol ure. K so one potem vstajale vsake pol ure, se je še men čakanje neznansko podaljševalo in ko smo končno odbrzeli mimo mojga kraja sm spoznala, da zdej lahko končno vstanemo in počakamo (še 8 minut) do Ljubljane. To je bla ena večjih odrešitev mojga lajfa.
na banki, na pošti, v lekarni, na upravni enoti, pred wc-ji v raznih lokalih/diskotekah, postajališčih (ko greš na izlet z avtobusom in morajo vsi istočasno na wc )
Pri zobozdravniku vedno dolgo čakam (morda se mi samo zdi, ker me je strah in komaj čakam, da bo mimo ).
Drugač pa mislim da sem najdlje čakala v bolnišnici, sem bla naročena ob osmih na operacijo, prišla sem pa na vrsto okrog 12.30. Itak sem bla cela živčna, pol pa še tisto čakanje...
9000 metara na nebu sam ja, za tren, kad mi osmeh daš... 9000 milja izpod mora na dnu sam ja, kad me ne gledaš...
mene so z zatečenmu in zelo bolečmu kolenom na kirurgiji pustl čakat več kot 6 ur oni pa tam udobno kofetkajo pol te pa označjo za lažniuca, ker te kao ne boli dost pa čakanje na trolo pa mučno je čakanje na ocene izpita... kdaj oh kdaj bojo končn na netu...
Ja, zdej sem se spomnla.. Na kirurgiji sem tud dost dolgo čakala, ker pač dežurnega zdravnika ni blo od nikoder (zgleda je spal nekje). In potem, ko je končno prišel me je nazmerjal kao če je res tako nujno, da sem mogla v petek zvečer prit, pa da bi lahk počakala do ponedeljka Mela sem pa zlomljen nos in zelo udarjeno roko.
9000 metara na nebu sam ja, za tren, kad mi osmeh daš... 9000 milja izpod mora na dnu sam ja, kad me ne gledaš...