in 
ter rekla: "Super, da obstajajo ljudje s smislom za humor."Psihiatri
-
Mayflower*
- Kofetarica
- Prispevkov: 549
- Pridružen: 10. Jun. 2007 9:41
Jochie napisal/-a:Tysia napisal/-a:- da te na purple moti nekaj, kar je v neposredni/posredni povezavi s tabo, pa si nočeš/ne želiš/ne upaš priznati
- ,...
to bo...tudi jaz nisem naredil mature...
ampak zato nisem najpametnejši v vsaki temi...
Drugač pa, dost gadno, da iz tako resne teme naredite tako štalo. Ok, tud jz sm napisala nekej kar nima čist nč v zvezi s tem, ampak, ni pa treba 3 strani nabijat istih stvari
Dost žalostno, da se eni ne zavedate pomena psihičnih bolezni. To ni en larifari.
Ja res je, so stvari, pri katerih pomaga sprehod s kolegico in mal več optimizma, so pa stvari kjer to ne pomaga in je potrebno zdravljenje.
Zakaj še naprej stigmatizirate ljudi, ki obiskujejo psihologe/psihiatre?
Po mojem bi se jim kvečjemu lahko
, ker so si v težki situaciji priznali, da imajo probleme, ter poizkušali najti rešitev.
Ker je na svetu toliko ljudi, ki si tega ne bo nikoli priznalo, ter tako še naprej mučilo sebe in svoje bližnje.
Ja res je, so stvari, pri katerih pomaga sprehod s kolegico in mal več optimizma, so pa stvari kjer to ne pomaga in je potrebno zdravljenje.
Zakaj še naprej stigmatizirate ljudi, ki obiskujejo psihologe/psihiatre?
Po mojem bi se jim kvečjemu lahko
, ker so si v težki situaciji priznali, da imajo probleme, ter poizkušali najti rešitev.
Ker je na svetu toliko ljudi, ki si tega ne bo nikoli priznalo, ter tako še naprej mučilo sebe in svoje bližnje.
Ko odvržeš vso strast
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
*purple* napisal/-a:tesnoba je pa tko...nevem, lahko ti primanjkuje samo ljubezni, recimo.dostkrat so tesnobni osamljeni ljudje, ki nimajo nobenega ki bi z njim delili ljubezen.
Res je. Ne veš.
Zato prosim ne govori stvari o katerih ne veš. Imamo družino, ki me ljubi. Prijateljice, ki bi zame ubijale. Imela sem fante, ki bi zame naredili vse. Pa sem se počutila bolj utesnjeno kot si moreš misliti.
Tesoba ni, ko nimaš nikogar s komer bi delil čustva, tesnoba je /vsaj pri meni/ ko imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo res radi, ti pa jim tega ne moreš vračati, ker dušiš samega sebe.
Ko odvržeš vso strast
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
gemini napisal/-a:*purple* napisal/-a:tesnoba je pa tko...nevem, lahko ti primanjkuje samo ljubezni, recimo.dostkrat so tesnobni osamljeni ljudje, ki nimajo nobenega ki bi z njim delili ljubezen.
Res je. Ne veš.
Zato prosim ne govori stvari o katerih ne veš. Imamo družino, ki me ljubi. Prijateljice, ki bi zame ubijale. Imela sem fante, ki bi zame naredili vse. Pa sem se počutila bolj utesnjeno kot si moreš misliti.
Tesoba ni, ko nimaš nikogar s komer bi delil čustva, tesnoba je /vsaj pri meni/ ko imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo res radi, ti pa jim tega ne moreš vračati, ker dušiš samega sebe.
Tako je. Dodajam samo še to, da je tesnoba ponavadi posledica kakšnega hujšega potlačenega psihičnega problema, ki ga navadno posameznik ne opazi oz. ga ni zmožen rešiti sam.
Tako je. Najlažje je zaključit, da imam napade tesnobe, ker sem samska.
Resnica je ta, da sem samska, ker nočem nobenega dušiti z mojimi frustracijami, ki izvirajo iz zlorabe v otroštvu.
Je to tako težko razumeti?
In ja, to je enostavno napisati na forumu. V RL je drugače
Resnica je ta, da sem samska, ker nočem nobenega dušiti z mojimi frustracijami, ki izvirajo iz zlorabe v otroštvu.
Je to tako težko razumeti?
In ja, to je enostavno napisati na forumu. V RL je drugače
Ko odvržeš vso strast
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
-
[vanessa]
- Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Pridružen: 14. Mar. 2008 20:12
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
gemini, pomoje se ne gre za pravo depresijo ko je dovolj it na sprehod s prijateljico k ti reče da bo vse uredu in kr naenkrat gledaš na življenje bolj optimistično.. tle se gre prej za depresivno razpoloženje/počutje
glede tesnobe je pr meni isto.. nism osamljena (čeprou js se tko počutim) - mam tolko ljudi okoli sebe, tud tipe k bi bli z mano, družina je tudi uredu (čeprou se ne lih najbujš razumemo), ampak še vedno čutim neko tesnobo, ku da me neki duši (zaradi tega mam dosti krat tudi kr neke napade - zčnem jokat, težko diham,..), odrivam vsih od sebe in jih nočem morit z mojim počutjem (k ne vem od kje sploh izvira)
glede tesnobe je pr meni isto.. nism osamljena (čeprou js se tko počutim) - mam tolko ljudi okoli sebe, tud tipe k bi bli z mano, družina je tudi uredu (čeprou se ne lih najbujš razumemo), ampak še vedno čutim neko tesnobo, ku da me neki duši (zaradi tega mam dosti krat tudi kr neke napade - zčnem jokat, težko diham,..), odrivam vsih od sebe in jih nočem morit z mojim počutjem (k ne vem od kje sploh izvira)
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
Mah...marsikaj pripelje do težav včasih manj včasih bolj resnih.
Jaz imam že od nekdaj problem, da sem zelo zahteven do sebe in imam ogromna pričakovanja od življenja v primerjavi z ostalimi ljudmi.
Ogromno delam na sebi..na vseh področjih bivanja...toda vseeno sem par let nazaj zapadel v depresijo, ki je postala zelo resna in težavna za živeti z njo.
Kar koli naredim mi je premalo in moj slogan je narediti in storiti več in več...zapadel sem v stres in doživel kolaps. Imam tudi zelo pozitiven odnos do sebe in sem večni optimist. Realnost je itak stvar vsakega posameznika...in ko je psihijater rekel da imam morda prevelika pričakovanja in da sem preveč ambicijozen sem mu jasno povedal, da je realnost stvar vsakega posameznika...in vsak gleda iz svoje perspektive.
Ne bom si pustil ukrasti ciljev in načrtov zato ker nekdo reče da pa se njemu to zdi za njegov svet ne možno.
Pa sem vseeno zapadel prvo v zdravstvene težave, ko se mi je telo sesulo in nisem bil zmožen opravljati niti najosnovnejših stvari kot je jesti iti na wc in skrbeti za osebno higieno in iti med ljudi, itd. ...to je potem prerastlo v depresijo, ko sem začel dobivati napade tesnobe in neke vrste napade panike. Ko nisem več zmogel kontrolirati situacije sem šel do psihijatra in končno počasi prišel iz tistega brezna v katerem sem bil.
Takrat ti noben sprehod ali pa tek ali pa pogovor s prijateljem ali prijateljico ne pomaga. Takrat si sam s seboj in so teli nasveti nekako smešni..saj ne moreš niti jesti niti nič in ti pol en reče ja pogovori se z nekom ali pa pojdi v naravo. Pa še iz postelje ne moreš vstati.
Sem pa takrat prebral malo morje knjig...kajti drugega kakor ležati itak nisem mogel...in sem vsaj ta čas izkoristil za branje. Prebral sem pa toliko gradiva o psihologiji in marketingu gospodarstu, itd, da ne vem če sem že kdaj toliko prebral...pa ne spadam med povprečnega slovenskega bralca ampak se mi zdi, da kar v zgornji rang po povprečju prebranih knjig na mesec.
Kar se mene tiče sem izredno vesel, da sem zapadel v to obdobje takrat saj sem osebnostno še bolj zrasel še močnejši sem ven prišel. Dojel sem, da ne morem čez sebe, da si vzamem čas zase. Prav tako kdaj stvari ne gredo tako kakor si računal(v bistvu nikoli ne gredo tako)...in se naučil potrpežljivosti.
V bistvu sem iz dosti aktivnega življenja presedlal na bolj mirno ampak vseeno aktivno in ustvarjalno pot.
Skratka sprejel sem, da je življenje in cilkus življenja prav tako sestavljen iz nekih letnih časov in da če je obdobje pomladi recimo se moraš pomladi prilagoditi in delovati z njo.
Spremembe so sestavni del življenja in to je stalnica...v kolikor se temu upiraš se upiraš sam sebi in razvoju, ter si s tem povzročiš probleme.
Dejstvo, pa je da v kakršnekoli situacije zapadeš si vedno sam s seboj in jih moraš sam rešiti.
Tudi težave si sami povzročimo s svojim delovanjem in razmišljanjem...in premnogokrat izgubimo stik s samim seboj ter se ne poslušamo.
Ko to preide že na tako raven, da se celo telo začne upirati oziroma jasno pokaže, da je nekaj narobe z našim delovanjem(takrat nastopi bolezen na kakršen koli način se že pojavi) in takrat smo prisliljeni biti sami s seboj in se pogovoriti s seboj in reči bobu bob.
Psihijater..koliko lahko on pomaga? Ne more biti s teboj 24h na dan in tudi toliko ima pacientov, da se na žalost resnično ne more posvetiti vsakemu pacientu v tolikšni meri kot bi se moral, da bi lahko resno pomagal človeku. Ostane edino možnost dati človeku tabletke, da manj čustveno dejma situacijo v kateri je in da se lahko sooči sam s seboj in svojim delovanjem in razmišljanjem...in ga spremeniti. V kolikor je sploh pripravljen to storiti...če ni se bo verjetno spopadal s tem celo življenje ali pa celo življenje jemal tabletke in s tem zakrinkal posledice svojega delovanja.
To je moje mnenje glede tega...
Jaz imam že od nekdaj problem, da sem zelo zahteven do sebe in imam ogromna pričakovanja od življenja v primerjavi z ostalimi ljudmi.
Ogromno delam na sebi..na vseh področjih bivanja...toda vseeno sem par let nazaj zapadel v depresijo, ki je postala zelo resna in težavna za živeti z njo.
Kar koli naredim mi je premalo in moj slogan je narediti in storiti več in več...zapadel sem v stres in doživel kolaps. Imam tudi zelo pozitiven odnos do sebe in sem večni optimist. Realnost je itak stvar vsakega posameznika...in ko je psihijater rekel da imam morda prevelika pričakovanja in da sem preveč ambicijozen sem mu jasno povedal, da je realnost stvar vsakega posameznika...in vsak gleda iz svoje perspektive.
Ne bom si pustil ukrasti ciljev in načrtov zato ker nekdo reče da pa se njemu to zdi za njegov svet ne možno.
Pa sem vseeno zapadel prvo v zdravstvene težave, ko se mi je telo sesulo in nisem bil zmožen opravljati niti najosnovnejših stvari kot je jesti iti na wc in skrbeti za osebno higieno in iti med ljudi, itd. ...to je potem prerastlo v depresijo, ko sem začel dobivati napade tesnobe in neke vrste napade panike. Ko nisem več zmogel kontrolirati situacije sem šel do psihijatra in končno počasi prišel iz tistega brezna v katerem sem bil.
Takrat ti noben sprehod ali pa tek ali pa pogovor s prijateljem ali prijateljico ne pomaga. Takrat si sam s seboj in so teli nasveti nekako smešni..saj ne moreš niti jesti niti nič in ti pol en reče ja pogovori se z nekom ali pa pojdi v naravo. Pa še iz postelje ne moreš vstati.
Sem pa takrat prebral malo morje knjig...kajti drugega kakor ležati itak nisem mogel...in sem vsaj ta čas izkoristil za branje. Prebral sem pa toliko gradiva o psihologiji in marketingu gospodarstu, itd, da ne vem če sem že kdaj toliko prebral...pa ne spadam med povprečnega slovenskega bralca ampak se mi zdi, da kar v zgornji rang po povprečju prebranih knjig na mesec.
Kar se mene tiče sem izredno vesel, da sem zapadel v to obdobje takrat saj sem osebnostno še bolj zrasel še močnejši sem ven prišel. Dojel sem, da ne morem čez sebe, da si vzamem čas zase. Prav tako kdaj stvari ne gredo tako kakor si računal(v bistvu nikoli ne gredo tako)...in se naučil potrpežljivosti.
V bistvu sem iz dosti aktivnega življenja presedlal na bolj mirno ampak vseeno aktivno in ustvarjalno pot.
Skratka sprejel sem, da je življenje in cilkus življenja prav tako sestavljen iz nekih letnih časov in da če je obdobje pomladi recimo se moraš pomladi prilagoditi in delovati z njo.
Spremembe so sestavni del življenja in to je stalnica...v kolikor se temu upiraš se upiraš sam sebi in razvoju, ter si s tem povzročiš probleme.
Dejstvo, pa je da v kakršnekoli situacije zapadeš si vedno sam s seboj in jih moraš sam rešiti.
Tudi težave si sami povzročimo s svojim delovanjem in razmišljanjem...in premnogokrat izgubimo stik s samim seboj ter se ne poslušamo.
Ko to preide že na tako raven, da se celo telo začne upirati oziroma jasno pokaže, da je nekaj narobe z našim delovanjem(takrat nastopi bolezen na kakršen koli način se že pojavi) in takrat smo prisliljeni biti sami s seboj in se pogovoriti s seboj in reči bobu bob.
Psihijater..koliko lahko on pomaga? Ne more biti s teboj 24h na dan in tudi toliko ima pacientov, da se na žalost resnično ne more posvetiti vsakemu pacientu v tolikšni meri kot bi se moral, da bi lahko resno pomagal človeku. Ostane edino možnost dati človeku tabletke, da manj čustveno dejma situacijo v kateri je in da se lahko sooči sam s seboj in svojim delovanjem in razmišljanjem...in ga spremeniti. V kolikor je sploh pripravljen to storiti...če ni se bo verjetno spopadal s tem celo življenje ali pa celo življenje jemal tabletke in s tem zakrinkal posledice svojega delovanja.
To je moje mnenje glede tega...
Žene so zato, da jih ljubimo, ne pa da bi jih razumeli. Oscar WILDE
Aja...še nekaj bi želel povedati...kolikor sem opazil dosti tudi prehrana vpliva na naše telo in nemalo E-jev povzroči napade panike, zdravstvene težave in nemalokrat tudi možganske okvare v kolikor jih preveč uživamo.
To se nemalokrat zgodi ljudem, ki želijo živeti zdravo in zaradi tega ne jedo sladkorja ampak uživajo aspartam, saharin, itd., ki je v skorajda vseh dietičnih proizvodih in s tem nehote zaužijejo prekomerno raven teh strupov, ki se nalagajo in dokazano privedejo do psihičnih problemov.
Tudi opažam, da je čedalje več teh napadov panike in podobnih sindromov in upal bi si ugibati, da sigurno do tega privedejo tudi te kemikalije, ki jih dodajajo živilom in sploh ne vemo da jih jemo, da so škodljive v tej meri v kakšrni so...
Žal je prišlo do tega, da se v vodo meša flor, da je hrana že skorajda vsa genetsko spremenjena in da v "zdravo" prehrano dodajajo nezdrave in zdravju škodljive kemikalije. Ali se to dela načrtno ali ponesreči se ne bi spuščal...toda dejtvo je, da se to dela.
http://www.geocities.com/bodite_informi ... tabela.htm
To se nemalokrat zgodi ljudem, ki želijo živeti zdravo in zaradi tega ne jedo sladkorja ampak uživajo aspartam, saharin, itd., ki je v skorajda vseh dietičnih proizvodih in s tem nehote zaužijejo prekomerno raven teh strupov, ki se nalagajo in dokazano privedejo do psihičnih problemov.
Tudi opažam, da je čedalje več teh napadov panike in podobnih sindromov in upal bi si ugibati, da sigurno do tega privedejo tudi te kemikalije, ki jih dodajajo živilom in sploh ne vemo da jih jemo, da so škodljive v tej meri v kakšrni so...
Žal je prišlo do tega, da se v vodo meša flor, da je hrana že skorajda vsa genetsko spremenjena in da v "zdravo" prehrano dodajajo nezdrave in zdravju škodljive kemikalije. Ali se to dela načrtno ali ponesreči se ne bi spuščal...toda dejtvo je, da se to dela.
http://www.geocities.com/bodite_informi ... tabela.htm
Žene so zato, da jih ljubimo, ne pa da bi jih razumeli. Oscar WILDE
Se strinjam. Sama tudi veliko delam na sebi, pa se v najslabših trenutkih zgodi, da mi telo fizično odpove na celi ravni.
Sama sicer ne hodim k psihiatru, ker mislim, da lahko najbolj pomagam sama sebi
Sama sicer ne hodim k psihiatru, ker mislim, da lahko najbolj pomagam sama sebi
Ko odvržeš vso strast
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
in me prideš nežno krast
tvoji poljubi z dlanmi kot bi mi
ustavil čas in že se dani (Neisha)
ryu10kyu napisal/-a:Aja...še nekaj bi želel povedati...kolikor sem opazil dosti tudi prehrana vpliva na naše telo in nemalo E-jev povzroči napade panike, zdravstvene težave in nemalokrat tudi možganske okvare v kolikor jih preveč uživamo.
http://www.geocities.com/bodite_informi ... tabela.htm
Super se mi zdi, da si opomnil tudi na neustrezno (strupeno) prehrano, ki lahko veliko pripomore pri izraznosti psihičnih težav. Poleg omenjenih primerov je bližje ženskam tudi neravnovesje hormonov (ki se pridobi z napačnim življenjskim slogom - tudi prehrana in strupeni aditivi, ki verjetno igrajo v tem primeru veliko vlogo), ki ga je doživela verjetno skoraj vsaka ženska današnje družbe (govorim za povprečje zahodnega sveta) - če ne drugače kot PMS.
No, in kot to se lahko opazi, kako nihanje hormonov vpliva na psihično (doživljajsko) stanje človeka. Tečnoba, depresivnost, občutki brezizhodnosti v skrajnih primerih, ipd. In to že pri domnevno! zdravi ženski. Če pa ima taka ženska še nekaj nerazrešenih težav, ki že tako mejijo na duševne težave, se slednje sešteje. Tako postanejo problemi še težje rešljivi, kot bi bili že sicer.
Drugače pa vse pohvale zato in predhodno objavo.
gemini napisal/-a:*purple* napisal/-a:tesnoba je pa tko...nevem, lahko ti primanjkuje samo ljubezni, recimo.dostkrat so tesnobni osamljeni ljudje, ki nimajo nobenega ki bi z njim delili ljubezen.
Res je. Ne veš.
Zato prosim ne govori stvari o katerih ne veš. Imamo družino, ki me ljubi. Prijateljice, ki bi zame ubijale. Imela sem fante, ki bi zame naredili vse. Pa sem se počutila bolj utesnjeno kot si moreš misliti.
Tesoba ni, ko nimaš nikogar s komer bi delil čustva, tesnoba je /vsaj pri meni/ ko imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo res radi, ti pa jim tega ne moreš vračati, ker dušiš samega sebe.
Najhujše napade tesnobe (dons si jih tko razlagam, takrat nism vedla, za kaj gre) sm dožiuljala ob fantu (zveza je bla takrat taka, kot mora bit, tut useh tistih "klasičnih problemou, faks, služba, starši, takrat ni blo), ko sm sred noči tok zlo jokala, da na konc tut dihat nism več mogla, lovila sapo in se zvijala u bolečinah, medtem, ko me je on tišču u naročju, tolažu s souznimi očmi in se bau zame, tko kt se najbrž še noben fant do zdej ni (kr nisva vedla, kaj je narobe). Bla sm daleč od osamljenosti.
Smell the warm and salty air... see a wave reflect a beam... stop and find a pretty shell... make it real your summer dream...
-
[vanessa]
- Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Pridružen: 14. Mar. 2008 20:12
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
Aloha napisal/-a:gemini napisal/-a:*purple* napisal/-a:tesnoba je pa tko...nevem, lahko ti primanjkuje samo ljubezni, recimo.dostkrat so tesnobni osamljeni ljudje, ki nimajo nobenega ki bi z njim delili ljubezen.
Res je. Ne veš.
Zato prosim ne govori stvari o katerih ne veš. Imamo družino, ki me ljubi. Prijateljice, ki bi zame ubijale. Imela sem fante, ki bi zame naredili vse. Pa sem se počutila bolj utesnjeno kot si moreš misliti.
Tesoba ni, ko nimaš nikogar s komer bi delil čustva, tesnoba je /vsaj pri meni/ ko imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo res radi, ti pa jim tega ne moreš vračati, ker dušiš samega sebe.
Najhujše napade tesnobe (dons si jih tko razlagam, takrat nism vedla, za kaj gre) sm dožiuljala ob fantu (zveza je bla takrat taka, kot mora bit, tut useh tistih "klasičnih problemou, faks, služba, starši, takrat ni blo), ko sm sred noči tok zlo jokala, da na konc tut dihat nism več mogla, lovila sapo in se zvijala u bolečinah, medtem, ko me je on tišču u naročju, tolažu s souznimi očmi in se bau zame, tko kt se najbrž še noben fant do zdej ni (kr nisva vedla, kaj je narobe). Bla sm daleč od osamljenosti.
to mi je pa znano
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
js sem dobila pri psihologinji eno tako malo knjizico z naslovom Tesnoba, in je notri opisano kaj je tesnoba in kako se z njo spopasti..ce zelite vam jo lahka poskeniram ko pridem domov sem mela tut podobno tezavo, sicer ''napad tesnobe''ni bil tako hud ampak je bla prisotna tesnoba pac, kot custvo..in mi je dala to knjizico za pomoc...
sem mela tut podobno tezavo, sicer ''napad tesnobe''ni bil tako hud ampak je bla prisotna tesnoba pac, kot custvo..in mi je dala to knjizico za pomoc...