Zdej, ko sm končno dala učenje psihologije osebnosti skozi, ti lahko malo ponakladam in se považim o vzrokih tvojih problemov. Ampak mislim, da kšnega Freuda in njegove seksualne razlage (katerih vzrok skoraj vseh težav je potlačena spolna izkušnja, neprijetni spolni dogodki v otroštvu) ne bi rada slišala

.
Tudi jaz sem dala to skozi, pa nisem med sexom nikoli zganjala kakšnih stvari, za katere bi me lahko bilo sram (kar nobenega sploh ne bi
smelo biti sram). Sram me je bilo, ko sm kdaj pa kdaj malo preveč kričala, si malo preveč upala, govorila razne porkerije in sm si potem mislila: "Kaj si pa zdej misli moj o meni? Da me ni sram, česa sem vsega zmožna!" Pa verjemi, noben te ne kritizira zaradi takih stvari, še posebi ne tvoj fant. Ker on je s tabo zato, ker si mu ti kot taka všeč.
Sram te ni treba bit niti pred prijateljicami. Ampak js ti tko rečem: enim osebam preprosto ni do tega, da bi okoli govorile svoje posteljne radosti. In ti jih niti ni treba, če se ob tem ne počutiš dobro. Zakaj bi morali vsi vedet, kaj se dogaja z vama? Enostavno so stvari, ki jih lahko zadržiš samo med vama, stvari, ki ostanejo vajina skrivnost. In stvari, ob katerih se bosta samo vidva nasmejala in zardela, drugi pa ne bojo imeli pojma, o čem se gre. In če ti povem iskreno, so meni take stvari dosti ljubše in tudi bolj ljubke, kot pa, da bi cel svet vedu, kaj zganjam jaz u postelji...