včeraj sm prebrala v knjigi, ki sm jo dala mami za božička, da je največja bedarija met eno najboljšo frendico. 3 mesce nazaj bi se temu smejala in rekla, da ni lepšiga kukr met nekoga, ki ti je tko zlo podoben, da včasih sploh ne opaziš, da je tm, ker je tko samoumeven in ti je lepo, da se lahko vedno na nekoga zaneseš. No naslednji stavek v tisti knjig je, da je to taka bedarija zarat tega, ker si potem v največjih težavah, ko se te ta frendica naveliča, naveliča tvojih problemov, tvojga življenja. In točno to se je men po 8 letih biti best frendica zgodil. Začel se je čist tko, ker je bla ona ljubosumna, ker sm bla ponavad js tista, ki jo je meu folk rajš (sve sošolke že iz OŠ in še v srednji) in je postopoma hotla use obnt proti men. Men se je zdel blazn čudn, da nism bla js več prva k jo je ona poklicala za vn in k sm ji to rekla, je rekla, da pač so ji tut druge pomembne. OK sm rekla, bojo pač tut men. Tko da zdj se več al mn neki trmava, ona se o tem noče pogovarjat, naveličane sva ena duge, ona se je spremenila, čeprov jo štekam.. No kar je najbolj bedno je to, da sm z njo izgubila en velk del mene. Zdj nočm met nove best frendice, ampak spoznat čim več punc in met zlo dobr prjatlce.. Ko sm vidla to temo, sm si rekla zakaj pa ne bi tuki začela iskat

tko da.. sm iz Lj, 18letna gimnazika
