Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?
-
Razlagalka
- Komunikatorka
- Prispevkov: 254
- Pridružen: 01. Jun. 2008 17:38
- Kraj: Štajerski konec
a
js se učasih sprasujem kako bom brez njega..k mi je biu use..in ga usak dan neznansko pogresam čeprav sta 2 meseca ze minla..in sploh ne vem kako bom lahko sla naprej..sj spoznavas nov folk in vse, amapk a veste un filing da deu tebe manka? 
-
ankicaankica6
- Sramežljivka
- Prispevkov: 1
- Pridružen: 04. Dec. 2008 17:47
Ful je težko, res, sama sem dvoletno vezo prebolevala več let (jasno, on je mene postil)... Ampak, kot ste že mnoge ugotovile, čas dela svoje. Prej kot slej preboliš. Je pa težko. Res težko. Ampak, zadoščenje je, ko ga srečaš po doolgem času in ugotoviš, da nimaš do njega več nobenih občutkov in se vprašaš, kaj hudiča si tako dolgo travmirala okoli njega...
no pa pišem še jst u to temo...
trenutno res nevem kaj naj, samo nočem sploh razmišljati pa moram nekaj delati...
pri meni je bila res čudovita zgodba.
imela sem stvari v preteklosti ki so me nardile zafrustrirano, ki so me ranile in zaradi katerih nobenga nisem mogla spustit blizu. potem pa pride faks, predavanja in zraven tudi kakšna žurka. in tako nekako sem ga spoznala. novi sošolci in on eden izmed njih. še danes ne vem kako vendar nekega dne sva se začela malo drugače gledati, ker pa sem bila jaz med tistimi, ki ga je bolj odrivala od sebe, se je zgodba odvijala počasi. on je vztrajal, začela sva se pogovarjati, povedala sem mu nekatere stvari in počasi sva neko noč bila "prisiljena" spati skupaj. jaz sem se iz strahu tresla kot šiba na vodi, saj mi je biv všeč, nisem pa vedela, če sem zmožna pozabiti vse spomine in neprijetne izkušnje. njemu se je to "tresenje" ob vsakem negovem dotiku zdelo prikupno in tako je tisti večer prišlo do prvega poljuba. stvari so se razvijale naprej in kmalu sem bila v zvezi. počasi sem začela vrjeti, da morda življenje končno tudi mene pripravlja kaj lepega. jaz sem začutila tisto, česar sem se tako bala-ljubezen. počasi sem se začela popolnoma prepuščati in zopet zaupati nekomu. tako močno sem ga imela rada, da sem ga predstavila doma, mu zaupala vse kar se mi je v življenju zgodilo in mu oprostila marsikatero njegovo neumno izjavo. naj kdorkoli reče, bila sem res dobra punca! nisem mu nikoli težila, zaradi prijateljic, zaradi stvari, ki so pri njem prišle pred mano, pač imela sem ga preprosto rada.
učeraj pa bum! najprej mi reče če bi bila učeraj še pri njem(ker sem samo med tednam u lj), kar sem rekla da lahko, ko pa se pripeljeva pred njegovo stanovanje pa mi najprej pove, da ima njegov cimer veliko ljudi v stanovanju, potem pa mi pove da mi mora žal povedati, samo da to ni več to kar on hoče. nevem kaj je mislil. nevem kako je pričakoval da bom vse to prenesla. spet sem bila samo jaz tista, ki sem si po dovgih mesecih odganjanja vseh od sebe pustila se zaljubiti. bila pa se očitno edina. kako ti lahko nekdo reče, da je šel v zvezo ne tako zaljubljen saj to pri njemu ponavadi pride kasnjeje, vendar pač pri njemu ni. kako mi potem lahko reče da me ima rad in me gleda v oči. ne razumem nič, samo vem da se v sebi lomim. učeraj sem uzela potovalko in preprosto odšla iz njegovega stanovanja ne da bi mu povedala kam. on ni prišel ne za menoj, niti sms mi ni poslal, čeprav ve da sem v ljubljani še vedno precej izgublena in predvsem sama.
in sedaj moram tako kot vedno oditi naprej in zopet živeti to moje življenje, ki je po domače pomevedano u k....
trenutno res nevem kaj naj, samo nočem sploh razmišljati pa moram nekaj delati...
pri meni je bila res čudovita zgodba.
imela sem stvari v preteklosti ki so me nardile zafrustrirano, ki so me ranile in zaradi katerih nobenga nisem mogla spustit blizu. potem pa pride faks, predavanja in zraven tudi kakšna žurka. in tako nekako sem ga spoznala. novi sošolci in on eden izmed njih. še danes ne vem kako vendar nekega dne sva se začela malo drugače gledati, ker pa sem bila jaz med tistimi, ki ga je bolj odrivala od sebe, se je zgodba odvijala počasi. on je vztrajal, začela sva se pogovarjati, povedala sem mu nekatere stvari in počasi sva neko noč bila "prisiljena" spati skupaj. jaz sem se iz strahu tresla kot šiba na vodi, saj mi je biv všeč, nisem pa vedela, če sem zmožna pozabiti vse spomine in neprijetne izkušnje. njemu se je to "tresenje" ob vsakem negovem dotiku zdelo prikupno in tako je tisti večer prišlo do prvega poljuba. stvari so se razvijale naprej in kmalu sem bila v zvezi. počasi sem začela vrjeti, da morda življenje končno tudi mene pripravlja kaj lepega. jaz sem začutila tisto, česar sem se tako bala-ljubezen. počasi sem se začela popolnoma prepuščati in zopet zaupati nekomu. tako močno sem ga imela rada, da sem ga predstavila doma, mu zaupala vse kar se mi je v življenju zgodilo in mu oprostila marsikatero njegovo neumno izjavo. naj kdorkoli reče, bila sem res dobra punca! nisem mu nikoli težila, zaradi prijateljic, zaradi stvari, ki so pri njem prišle pred mano, pač imela sem ga preprosto rada.
učeraj pa bum! najprej mi reče če bi bila učeraj še pri njem(ker sem samo med tednam u lj), kar sem rekla da lahko, ko pa se pripeljeva pred njegovo stanovanje pa mi najprej pove, da ima njegov cimer veliko ljudi v stanovanju, potem pa mi pove da mi mora žal povedati, samo da to ni več to kar on hoče. nevem kaj je mislil. nevem kako je pričakoval da bom vse to prenesla. spet sem bila samo jaz tista, ki sem si po dovgih mesecih odganjanja vseh od sebe pustila se zaljubiti. bila pa se očitno edina. kako ti lahko nekdo reče, da je šel v zvezo ne tako zaljubljen saj to pri njemu ponavadi pride kasnjeje, vendar pač pri njemu ni. kako mi potem lahko reče da me ima rad in me gleda v oči. ne razumem nič, samo vem da se v sebi lomim. učeraj sem uzela potovalko in preprosto odšla iz njegovega stanovanja ne da bi mu povedala kam. on ni prišel ne za menoj, niti sms mi ni poslal, čeprav ve da sem v ljubljani še vedno precej izgublena in predvsem sama.
in sedaj moram tako kot vedno oditi naprej in zopet živeti to moje življenje, ki je po domače pomevedano u k....
-
Razlagalka
- Komunikatorka
- Prispevkov: 254
- Pridružen: 01. Jun. 2008 17:38
- Kraj: Štajerski konec
hvala razlagalka sam kuko nj ne bo konc če je reku da me pač nima rd... jst mam občutek kokr da j blo use zlagan pa da sm sam jst una budala k se j zalubla pa mela res rada...
ah morm it čez to sam teško je...
morm se nekak zamott k to ni dobr da sa o tem premišlujem...
pa skrbi me kuko nj usm povem zdj pa k mava skupne kolege kaj bo pa domači kuko bojo prenesl k so ga mel res radi...
kr neki,,,,
ah morm it čez to sam teško je...
morm se nekak zamott k to ni dobr da sa o tem premišlujem...
pa skrbi me kuko nj usm povem zdj pa k mava skupne kolege kaj bo pa domači kuko bojo prenesl k so ga mel res radi...
kr neki,,,,
ah, za druge naj te pa res ne skrbi. to je tvoje življenje in reakcije vseh ostalih so še najmanj 
čas celi vse rane, tako pravijo in še kako drži.
vazžno pa je vseeno da si v sebi močna in da v svojem življenju najdeš stvari, ki te veselijo in te bojo malo bolj okupirale ta začetni čas. je pa z vsakim dnevom bolje.
čas celi vse rane, tako pravijo in še kako drži.
vazžno pa je vseeno da si v sebi močna in da v svojem življenju najdeš stvari, ki te veselijo in te bojo malo bolj okupirale ta začetni čas. je pa z vsakim dnevom bolje.
-
Razlagalka
- Komunikatorka
- Prispevkov: 254
- Pridružen: 01. Jun. 2008 17:38
- Kraj: Štajerski konec