electra87 napisal/-a:ah saj zdaj eni že delajo tako. Moj ati dela v eni (veliki) firmi, pa pač zarad recesije nimajo več naročil (pač avtomobilski industriji gre slab, ne rabijo več delov ...).
Zato je šef odpustu polovico delavcev, drugim je pa sklenu povišat delavni čas na 12 ur, in to za isto plačo!! Seveda se nihče ne pritožuje, ker so veseli, da bodo obdržali službo.Res žalostno

Saj človek ne ve ali bi se smejal temu(ker je že smešna ta manipulacija z ljudmi) ali jokal...jah tako je to, ko imaš demokracijo in kapitalizem.
In seveda kot po naklučju je v evropski parlament prišla ideja po 12h delavniku. Saj ne bi bil nujen in samo omogoča delodajalcem, da legalno kdaj, če bo slučajno potrebno ob res slučajnih primerih podaljšajo delovni čas brez sankcij in to sigurno ne bo postala stalna praksa.
Ali se je kdaj kdo vprašal kdo sponzorira politike? In od kje je Obama dobil toliko denarja za svojo kampanijo? Podjetja so dala prostovoljne donacije, ker jim je on tako kul in seveda nič ne zahtevajo v zameno za podporo.
Jaz sploh ne morem verjeti kako lahko ljudje verjamejo takih smešnim argumentom, ki dejansko kažejo na to, da imajo ljudi za ene debilčke, ki jim rečeš da jazbec ali bober zavije čokolado in oni to verjamejo.
In potem seveda itak dobivam očitke, da imam ljudi za ovčice, ki vsakih par let volijo svojega pastirja in upajo, da bo nekaj naredil za njih...a so vedno znova razočarani. Optimizem na višku.
Jah saj pravijo, da upanje umre zadnje.

Moje geslo je sicer od upanja se obupa.
Že to je grozno, da človek hodi v službo in sploh dostojno ne more živeti. Dal bo svoje zdravje in dušo za firmo in dobival miloščino na koncu meseca s katero sploh računov ne mora poravnati.
Seveda hodi v službo z mislimi, da bo vsaj nekaj zaslužil in da je on eden tistih redkih izbrancev, ki so še ostali v podjetju, da ima vsaj službo in lahko nekam hodi delati.
Najbolj grozno je pa to, da je v bistvu tako politikom, kakor lastnikom kakor sindikalistom prav vseeno kako oni živijo. Navzven seveda sočustvujejo z njimi. V resnici pa imajo razne seje kjer potem dobivajo sejnine in se "pogajajo ostro in vztrajno" za pravice delavcev. Itak pridejo ven z smešnimi predlogi, ki ljudem dajo upanje, da pa nekaj vseeno delajo sindikalisti za njih in se borijo za njihove pravice. Čeprav je že na 1000km daleč videti da smrdi vse skupaj in da so zahteve smešne in namenjene izključno za oči delavcev, da pa vendarle se nekaj dela za njih.
Vam pripopam plače sindikalistov, kako oni težko živijo:
Našel sem prispevek iz leta 2003...takrat še nismo imeli € in tudi pošten dvomim, da so njihove plače ostale na isti ravni kakor so bile takrat, pa tudi če bi jim ne bi bilo hudega :wink: :
Konrad Kuštrin: 358.000sit
Franci Dolar: 455.288sit
Drago Gajzer: 716.000sit
Dušan Semolič: 496.272sit
Ostali niso želeli odgovoriti na vprašanja kakšne plače prejemajo. Od takrat dalje nisem zasledil nobenega vira več koliko kdo zasluži od njih. Zakaj so plače sindikalistov tako tajne? Khmmm...le zakaj...
Tako da je vse skupaj samo ena farsa...država obira uboge delavce preko davkov, delodajalci jih obirajo pri času in življenju in jim jemljejo človeško dostojanstvo, in sindikalisti jim jemljejo preko članarin, da jim bodo v njihovem imenu izborili kao boljše pogoje dela in boljši standard ter se borili za njihove pravice...saj vsi vidimo kje so sedaj delavci in kakšne pravice imajo. Bravo sindikati res vestno in dobro opravljate svoje delo! Kaj bi delavec brez vas?
Izkupiček je tak, da so vsi okoli delavcev siti na toplem in lepo živijo delavci pa garajo iz dneva v dan in iz meseca v mesec in iz leta v leto v upanju za prejeto miloščino, če jo bodo sploh dobili seveda.
Jaz sploh ne vem kako lahko en normalen človek še verjame tej farsi in smešni igrici, ki se jo igra? In potem sem jaz napaden ker rečem ljudem ovčice z namenom, da jih predramim iz globokega spanca, da se zavedo kaj se dogaja okoli njih in njim. In da malo pomislijo in vzamejo svoje življenje v svoje roke in ne da ga zaupajo politikom in sindikalistom in upajo, da bodo oni kaj naredili za njih.
Žene so zato, da jih ljubimo, ne pa da bi jih razumeli. Oscar WILDE