Seveda so ljudje, ki si želijo živeti sami (znan primer je pisateljica Svetlana Makarovič
) vendar pa menim, da če si želiš partnerja in si dovolj samostojna, zrela in odprta oseba ga lahko najdeš. mogole res ne pri 24...modra pri 41ih... in tisti, ki partenrje izgubijo, si lahko vseeno najdejo novega partnerja. Ali pač ne? morda pa menijo, da so našli svojo veliko ljubezen, ko izgubili in je ne iščejo.
Če boš pogledala v kakšno psihološko knjigo v kateri je govora v ljuebzni, boš mogoče našla odgovor na svoje neutemeljene trditve o tem, da morda ljubezen nekdo čuti ljubezen drugače. ...ljubezen je v osnovi čustvo. ok, kompleksno čustvo, ki se ga doživlja na rahlo različne načine, pa vendar ČUSTVO! in sicer gre za globoko navezanost na neko osebo. in žal, psihologija nas uči, da ljubiti ne moremo velikega števila oseb, temveč zelo majhno število oseb. ljubezn do staršev ali do otroka je drugačna ljubezen kot ljubezen do partnerja; to menda veš. in ljubezni, kakršno čutimo do partnerja smo sposobni čutiti do ene osebe. to je tako kot smo sposobni voziti samo en avto naenkrat. seveda pa smo lahko močneje ali šibkeje navezani na več ljudi. lahko so nam privlačni, do njih lahko čutimo strast, lahko smo zaljubljeni v več oseb. vendar pa to ni ljubezen. in to ni moje pojmovanje. to je znanstveno pojmovanje. zato so ljudje v poligamni zvezi lahko zaljubljeni v več različnih oseb, ne morejo pa gojiti enako globokega odnosa kot dva v monogamni zvezi, ker človek tega enostavno ne zmore. kot npr. ne zmore leteti.
kako hudiča vem kaj čutijo osebe v omenjenih dveh parih? ker te osebe izredno dobro poznam. dve sta moja babica in moj dedek. njun zakon je temeljil na povsem drugih stvareh kot pa na ljuebzni. zgodba o njunem zakonu je žalostna. in vseeno, čeprav drug do drugega nista čutila ljubezni, čeprav eden drugega nista vedno spoštovala, se nista varala, nista se ločila...vendar pa ljubezni ni bilo. drug par sta moja starša. njun zakon ni brez popolnosti, vendar vsak, ki ju sposzna vidi, da sta predana drug drugemu. ne gre za obešanje eden po drugem. gre za tisti žar v očeh, gre za šale, ki jih razumeta samo onadva in za neskončno razumevanje drugega. delujeta kot dve ločeni osebi in najbolje delujeta kot par. za njiju vem, da sta našla vse kar bi lahko imenovali ''velika ljubezen.'' in narobe si ocenila, kot si mogoče že spoznala. nisem ocenjevala na zunaj. o tem, kdo se ima rajši samo na zunaj, si pa res ne upam soditi. hotela sem samo povedati, da se strinjam z izjavo, ki jo je dal nekdo in sicer, da vsi ne najdejo ''velike ljubezni'' in se nakateri iz raznih osebnih razlogov odločijo, za nekaj manj.
upam, da ti je kaj več jasno
čisto isto je to kar si ti napisala.
Blazno težko je dokazat, da je bil nekdo par tisoč let nazaj nesrečen in res me zanima, kako je tebi to uspelo.