Včeraj me je klicala mama, da je moj nono v bolnlišnici in da ima izredno hudo pljučnico+ostale težave. Zadel me je šok, ker sem upala, da do tega ne bo prišlo. Padla sem v histeričen jok, ker nočem izgubiti nonota saj imava že od majhnega neko posebno vez. Živi v isti hiši kot jaz in od malega sem jedla večerje pri njemu, se pogovarjala itd. Imam ga res rada. Ker sem rabla tolažbo sem klicala Mojega, da bi se rada dobila z njim, ko konča v službi. Je rekel, da ja nato se mu je sklopil telefon zaradi prazne baterije ( nikoli ne povni telefona kot je treba

). Kar ni in ni ga bilo k meni. Njegov oče mi je povedal, da se sodelavec, ki dela z njim, sploh ni pokazal v službi in da dela Moj namesto njega. Sem samo rekla OK in šla spat, čeprav me je malo jezilo, da mi ni sporočil, da ga ne čakam. Danes sem se spet pogovarjala z mamo. Rekla mi je, da nono umira in da je izredno malo možnosti, da preživi ter da so to njegovi zadnji trenutki. Kar zastav mi je dih. Spet sem padla v histeričen jok. Klicala sem Mojega naj posim pride k meni, ker ga rabim. Bila je 10 h. On pa je začel delat ob 11 h. Prosila in prosila sem ga naj zamenja izmeno, ker sem ga res potrebovala. Ni imel nobene številke kamor bi lahko poklical. Ker nisem mogla verejeti, da ne bo prišel k meni, se je kolegica pogovarjala z Njim. Je rekel, da gre do službe in da se bo zmenil, da nekdo dela namesto njega. Kasneje je klical, da ni nobenega, ki ga bi hotel zamenjat in ni prišel. Mene je strlo, ker sem ga res potrebovala.
Zanima me vaše mnenje o tem do kakšne meje je pomembna služba in do kakšne partner.
Jaz ne vem kaj naj si mislim o tem, da ga ni bilo. Tudi zato, ker jaz vem, da bi neglede na službo in vse tekla k njemu, ko bi me potreboval, če bi mu nekdo umiral.