Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?

[sončk]

bakterija, te razumm... Jaz sem bla 18, on pa 24, sva končala junija, pa se je na koncu obnašu še bol otročje k jst. Če si brala to temo si najbrž vidla, ne bom pogrevala starih stvari ker se ne splača. Je težko ja, ko ti preživlaš najtežje trenutke, od njega pa tak odnos. Sm bla 1 mesc v kurcu. Ampak zdej sm mu pa hvaležna za kretenizem, da sm ga lahko prebolela. Seveda še pomislim nanj, ampak ne boli več. Pravzaprav se lahko kr nasmejem na njegov račun in se počutm močnejšo, ker sm v ključnih trenutkih bol zrelo odreagirala kot on.

[small_star]

Res je boljše, da ga pustiš čisto pri miru. Je že moral narediti takšno napako, da nima "jajc", da bi ti pogledal v oči in rekel: konec je... Itak je v takšnem primeru lažje poslat sms ali kaj podobnega. Drugače pa je mene bivši tak ignoriral, ko sem sumila, da me je prevaral in mi ni upal v oči pogledat. Niti na klice se mi ni javljal. Ko sem se prijavila na msn, je šel na navidez nedosegljiv, ko sem jaz isto naredila, je "čudežno" postal dosegljiv. Pa spet, sem jaz postala dosegljiva, je bil on v trenutku n.n. Več kot očitno izogibanje. Takšni fantje niso vredni našega zaupanja!

[_bakterija_]

zgleda da jih pri 24 daje že druga puberteta sončk upam da bo tudi meni uspelo s časoma to kaj je tebi in bom lahko tak pisala o njem small_star počne točno to kaj je tebi bivši fant ignorira in izogiba se me na polno

[Mayflower*]

bakterija, te razumm... Jaz sem bla 18, on pa 24, sva končala junija, pa se je na koncu obnašu še bol otročje k jst. Če si brala to temo si najbrž vidla, ne bom pogrevala starih stvari ker se ne splača. Je težko ja, ko ti preživlaš najtežje trenutke, od njega pa tak odnos. Sm bla 1 mesc v kurcu. Ampak zdej sm mu pa hvaležna za kretenizem, da sm ga lahko prebolela. Seveda še pomislim nanj, ampak ne boli več. Pravzaprav se lahko kr nasmejem na njegov račun in se počutm močnejšo, ker sm v ključnih trenutkih bol zrelo odreagirala kot on.

Respect! Ja očitno desce pri 24-ih res daje druga puberteta, mene je tud moj pri 24-ih pustil po smsu in mi s tem pomagal, da sem dones takšna koker sem - sama seb všeč.

[_bakterija_]

kolko časa pa sta bla skupaj? res nevem kak odnos je to da lahko po vsem skupnem preživetem času pošle samo sms...in se mu zdi to dovolj brez pojasnila

[ShanIn]

Lep pozdrav vsem skupaj,


kot nekatere druge punce na tem forumu, tudi jaz nisem mislila, da bom kej kmalu pisala na v tej temi (forum sam po sebi pa berem že nekaj časa).. Mi je nekako v tolažbo, da vem, da nisem sama, ampak človek ima vseeno občutek, da zakaj more ravno njega doletet takšna bolečina.

S fantom sem bila skupaj osem mesecev.. pa pol, recimo. Ko kdo drugi pove, da je komaj nekaj mesecev s partnerjem si mislim "ah, sej to ni nič, se niti zaljubiš ne za prav". Pa opažam, da ni glih tako. Sprejela sem ga, vse pozitivne in predvsem vse negativne lastnosti. Mislila, da bi to lahko bilo to, vse je šlo super.. Potem pa paf! En dan prej mi je govoril kako me ima rad, drugi dan pa dobim e-mail od njega, da ne čuti več isto kot je pred nekaj mesci in da želi, da greva narazen. Da je še dosti rib v morju. Cel dan sem prejokala, zvečer pa mislila, da je najhujše mimo (konec koncev me je prvič doletelo).. Danes pa je še hujše. Ko sem med ljudmi (delo) je boljše.. Sem pa tudi smešna, ker mislim, da bo tako hitro nehalo boleti.

Kakorkoli, danes se dobim z njim, da se zmeniva še v živo, ker preko maila je zelo nefer od njega. To sem včeraj sama zahtevala in včeraj mi je bilo do tega, danes pa ne vem več, ali sem dovolj močna.

Vem, da bo minilo in vem, da bom dobila še boljšega fanta (tudi če trenutno težko res verjamem v to), da morem dati času čas... Ampak je težko.

"Bravo" vsem, ki so to dali že čez in "sej bo" tistim, ki so še v tem...

[Mayflower*]

kolko časa pa sta bla skupaj? res nevem kak odnos je to da lahko po vsem skupnem preživetem času pošle samo sms...in se mu zdi to dovolj brez pojasnila

Midva sva bla leto pa pol. Sms pošlje pa zato, ker nima jajc, da bi podal pojasnilo, al pa nima nobenega pametnega razloga

[Melani]

Lep pozdrav vsem skupaj,


kot nekatere druge punce na tem forumu, tudi jaz nisem mislila, da bom kej kmalu pisala na v tej temi (forum sam po sebi pa berem že nekaj časa).. Mi je nekako v tolažbo, da vem, da nisem sama, ampak človek ima vseeno občutek, da zakaj more ravno njega doletet takšna bolečina.

S fantom sem bila skupaj osem mesecev.. pa pol, recimo. Ko kdo drugi pove, da je komaj nekaj mesecev s partnerjem si mislim "ah, sej to ni nič, se niti zaljubiš ne za prav". Pa opažam, da ni glih tako. Sprejela sem ga, vse pozitivne in predvsem vse negativne lastnosti. Mislila, da bi to lahko bilo to, vse je šlo super.. Potem pa paf! En dan prej mi je govoril kako me ima rad, drugi dan pa dobim e-mail od njega, da ne čuti več isto kot je pred nekaj mesci in da želi, da greva narazen. Da je še dosti rib v morju. Cel dan sem prejokala, zvečer pa mislila, da je najhujše mimo (konec koncev me je prvič doletelo).. Danes pa je še hujše. Ko sem med ljudmi (delo) je boljše.. Sem pa tudi smešna, ker mislim, da bo tako hitro nehalo boleti.

Kakorkoli, danes se dobim z njim, da se zmeniva še v živo, ker preko maila je zelo nefer od njega. To sem včeraj sama zahtevala in včeraj mi je bilo do tega, danes pa ne vem več, ali sem dovolj močna.

Vem, da bo minilo in vem, da bom dobila še boljšega fanta (tudi če trenutno težko res verjamem v to), da morem dati času čas... Ampak je težko.

"Bravo" vsem, ki so to dali že čez in "sej bo" tistim, ki so še v tem...

no povej kako je potekalo srečanje..

[optimistka]

oj punce:)
z mojim srčkom sva imela pogovor. na lep, miren način sva se pogovarjala o stvareh, ki bi se jih v bistvu morala že v času zveze pogovarjat. z moje strani recimo sem vedno mislila "ah mu bom že naslednjič povedala" al pa sm si sama pr seb mislila da zdele že ni prave volje za pogovarjanje in na koncu sm samo sebe zafrknla. zmanjkal mi je časa. med nama je zaenkrat premirje oziroma neka varianta premora.
sm mirna ampak ga noro pogrešam. verjamem v to da bova spet skupaj. oziroma si tega zelo močno želim.
slišala sem več spodbudnih besed kolegic da kljub temu da mava take vzpone in padce naju vidijo na koncu skupaj:) je lepo slišat čeprav se zavedam da te življenje lahko vedno preseneti.
med tem časom pa bom delala na tem da se naučim kako premagati to mojo smotano trmo in razmislila o napakah ki sem jih počela.ne smem pozabiti kaj naju je pripeljalo do tega.

punce pridne bodte

pozdravček

[Centrina]

oj punce:)
z mojim srčkom sva imela pogovor. na lep, miren način sva se pogovarjala o stvareh, ki bi se jih v bistvu morala že v času zveze pogovarjat. z moje strani recimo sem vedno mislila "ah mu bom že naslednjič povedala" al pa sm si sama pr seb mislila da zdele že ni prave volje za pogovarjanje in na koncu sm samo sebe zafrknla. zmanjkal mi je časa. med nama je zaenkrat premirje oziroma neka varianta premora.
sm mirna ampak ga noro pogrešam. verjamem v to da bova spet skupaj. oziroma si tega zelo močno želim.
slišala sem več spodbudnih besed kolegic da kljub temu da mava take vzpone in padce naju vidijo na koncu skupaj:) je lepo slišat čeprav se zavedam da te življenje lahko vedno preseneti.
med tem časom pa bom delala na tem da se naučim kako premagati to mojo smotano trmo in razmislila o napakah ki sem jih počela.ne smem pozabiti kaj naju je pripeljalo do tega.

punce pridne bodte

pozdravček

Evo se podpišem pod tole in mislim tudi sama da upanje umre zadnje. Sam optimistično je treba misliti. Iz izkušenj sem se naučila, da se je treba sproti pogovarjat o vsem. Pogovor je ključen!

[ShanIn]

no povej kako je potekalo srečanje..

Torej... lahko bi skoraj 100% citirala optimistko. Pogovorila sva se, veva kaj sva delala narobe in čutila sem, da še vedno hoče bit z mano ampak ni prepričan v to, kaj zares čuti. Veliko ljudi mi govori, da če je že po osmih mescih nesiguren v to, kaj čuti do mene, se ne bo iz tega nič dobrega razvilo in tudi če greva nazaj skupaj ne bo trajalo več kot kakšen mesec. Govorijo tudi, da je preveč nezrel. Jaz pa ne vem kaj si mislit.. Imam ga res ful rada, hočem bit z njim ampak nočem niti trpeti zaradi njegovega "premišljevanja". Seveda upam, da bo med to "pavzo" (sam je rekel da je hotel pavzo, ampak ker ve, da ne vrjamem v to, me je raje kar pustil) ugotovil da me ima rad in da tista ljubezen ni izginila, kot je sprva mislil da je, ampak se je samo.. spremenila. Ampak ne vem koliko naj bom optimistična. Nekako... upam na najboljše ampak poskušam bit pripravljena na najslabše.

[katrin21]

Tut mene je odslovil po smsu. Ko sva se dogovorila za 'oddih' sm ga prosila samo to naj mi pove v živo kako in kaj in je obljubil, da bo. Potem pa bum...vse izvem preko smsa. Enostavno ne razumem več. Samo jokam ves čas in se sprašujem koga sem imela ves čas ob sebi, da je bil sposoben naredit nekaj takega. Rada bi ga izbrisala iz glave, ker grem sama sebi na živce,ko ves čas razmišljam o njem in o tem kaj je šlo narobe. Vem, da ga bom enkrat morala, ne vem zakaj srce ne dojame tega, če glava ve...

[jemina]

sj že "oddih" pove vse.

[veronika_]

mene sam zanima une punce k ste prebolevale oz ste že prebolele...sej vem da vsak na svoj način preboleva in da rabš cajt ampak jst sm se začela že res bat kaj se dogaja z mano, ker so nekak minil že 3je meseci men se pa zdi da je z mano sam še slabš, občutek mam k da počas umiram v notranjosti in kr ne morm dosežt dna da bi se pobrala...ne znam dat vn iz sebe te hkratne ljubezni in sovraštva k ga čutm in me totanlo duši...rada bi šla naprej ker preprosto ne morm več jokat, se sekirat, uničvat in počutit totalno ničvredno zarad tega človeka...pa še spoznala sm nekoga k je res vredu ampak če se samo družm z njim se potem k sm sama počutm sam še slabš...sploh si ne znam več pomagat

[lakeesha]

veronika_
jez sem prebolevala 3 letno zvezo 1 leto, pa še nism čist zihr, da sem rešena tega...
tko, da vzemi si čas, preboli, potem pa počasi naprej, najprej je potrebno razčistiti v glavi... počasi, nikamor se ti ne mudi...