Sporoči čez dve leti, če sta še vedno tako zaljubljena
In, ko si napisala, da si noro zacopana, a hkrati realna - daj, daj, pišeš o sorodni duši, o družini, o tem, da si vseeno trdno na tleh ... Ne slepi se. Si preprosto noro zaljubljena, kar je super stanje, izkoristi ga, dokler bo trajalo, ker večno tako ali tako ne bo.
In v fazi zaljubljenosti je ne glede na leta nekaj običajnega, da človek v partnerju takoj vidi ideal, vse štima, drug drugemu dopolnjujeta stavke ipd. Ne misli, da je to kaj nadnaravnega, ker so krivi hormoni sreče, dogaja se večini parov (po moje predvsem ženskemu delu) in to je to. Sama zase vem, da je to zgolj stopnja v odnosu do nekoga in mi na kraj pameti ne pade oz. bi si precej zamerila, če bi na tej točki delala na otroku in vse želela v eni sami minuti. Zakaj se ne prepustiš, zakaj ne uživaš ob njem, zakaj bi rada še več, če je že to ogromno? Moja filozofija je pač ta, da je čas za selitev, otroke in ostale 'resne' zadeve, ko padejo maske, ko se zaljubljenost pretvori v ljubezen, ko pridejo prvi prepiri, ki jih rešita, ko on ni nekdo, za katerega bi naredila vse, ampak veš, da sta skupaj zmožna narediti vse ... Do takrat pa - pojdi s tokom in se umiri
