no tole je pa ud enga mojih najbulših prjatlu... sm ga končn prepričala
Glasba je končno napolnila praznino, ki jo je čutil in noč je zakrivala solze, ki so mu polzele po licih. Preplavljala ga je uničujoča žalost. Ali je bila to ljubezen, ki mu je trgala srce na tisoče koscev in ga stiskala v prsih…bolj je bilo podobno mučenju. Ljubezen naj bi bila sreča-le zakaj potem on občuti le žalost… Nenadoma se je ritem pospešil in melodija spremenila-stisnil je pesti. Vpil je in točil solze obenem. Nenadoma je žalost obledela in zamenjalo jo je razočaranje in jeza. Na druge, ki so ga spravili do sem, nase… Pa saj si je sam kriv. Le kako je lahko pričakoval, da ga bo imela rada, ga vsaj opazila… Končno so se mu odprle oči in spoznal je, da se nima več smisla slepiti, kot se je celo leto. Jim bo že pokazal. Storil bo kaj, karkoli, da jim bo še žal… pa vendar-bo lahko medtem pozabil nanjo? Prežet z mračnimi mislimi, a obenem poln žalosti se je pogreznil v spanec in sredi jase, na kateri je ležal in kjer so ga tolažile zvezde, ga je preplavila tema…
Skozi priprte veke se mu je smehljalo sonce in nežni prš mu je močil obraz. Bilo je tako lepo jutro, da je za trenutek pozabil na svoje težave, skrbi in trpljenje in se s počasnim korakom napotil proti domu, vedoč, da jih bo še slišal, saj ni prvič zaspal zunaj. Po dolgi pridigi, ki je kot vedno ni poslušal in ko so mu za cel mesec prepovedali hoditi v družbo, se je zabarikadiral v sobo in se nasmehnil, kajti čeprav so ta stari mislili, da so mu naložili grozno kazen, se je ta njemu zdela še najboljša, saj tako ali tako ni hodil ven s prijatelji. Ker jih sploh ni imel. Že nekje od tretjega razreda se je počutil osamljenega, a mu za to ni bilo mar vse do nedavnega. Ljubezen je pač naredila svoje. Že prejšnja leta je večkrat mislil da je zaljubljen, a se je zdaj temu le še nasmehnil, saj se prejšnje »zaljubljenosti« niso mogle meriti z zdajšnjo. Tiste prelepe modro-zelene oči, dolgi, ravni, skoraj črni lasje… In tako nedosegljiva. Resda ni bila ravno najbolj kul v razredu, a se je zanj vseeno menila ravno toliko, kot za lanski sneg. Že skoraj leto dni strmi za njo, sanja o njej, ona pa še naprej ostaja hladna in nedostopna, čeprav ji je že skoraj očitno pokazal, kaj čuti. Življenje ga je popolnoma razočaralo. Že odkar je otroška radovednost izginila, se mu vse zdi ali dolgočasno, ali pa ga navdaja s trpljenjem, od katerega je postal že skoraj odvisen. Kako ne bi, ko pa cele dneve sam preždi sam in se utaplja v dolgčasu, starši pa mu seveda niso v veliko pomoč. Zdi se mu, da so nekako preveč zaverovani v svoj svet, v katerem tičijo kot noj z glavo v pesku, ne meneč se za večja, globoka čustva, ki jih doživlja sam, tegobe po svetu pa so spremljali le po televiziji, ki so se ji vse preveč posvečali, pri tem so seveda zmajevali z glavo, storili pa nič…Za razliko od njih, se je on sekiral za vse, kar se je po svetu hudega dogajalo. Kako lahko mirno opazujejo trpeče, lačne otroke, onesnaževanje rek, zraka in morij, ko pa je tam toliko bitij, zelenja, ki ga vedno znova navdušujejo. Sam se je trudil, kolikor se je le dalo, pa vendar, kaj pa lahko on stori. Ravno to ga je naredilo enakega drugim-krutemu roju kobilic, ki uničuje in izrablja vse na poti, ne meneč se za druge. In ko bo svet iztrošen? Z veseljem bi doživel dan, ko bi na Zemljo priletel orjaški meteor in pomedel vse pred sabo…ali pa orjaški val, mogoče ledena doba? Plačali bi za vse. Prav z užitkom bi se postavil pred val in ga izzival…Njemu samemu se zdi, da so vsi njegovi grehi povezani le z njegovim samopomilovanjem. Njegovim hrepenenjem po ljubezni… Ah ne! Ne bo se spet predajal žalosti in se cmeril! A na prašen parket je že padla solza…
Pooblačilo se je in prve kaplje so padle na izsušena tla. Pod veliko brezo je opazoval temne oblake in strele, ki so že razsvetljevale nebo in prisluhnil grmenju, ki jim je sledilo. Na licih je kljub zavetju začutil kaplje, ki pa so bile slane… Nikoli ni povsem razumel, kaj je narobe z njim. Ni imel ravno atletske postave in tudi pameten ali priljubljen ni bil, pa vendar se je počutil popolnoma zavrženega, kot zadnja smet. Nekaj je bilo narobe z njim, ali pa z vsemi ostalimi..tega ni vedel. Že večkrat je poskušal narediti kaj več iz sebe, pa je vsakič obupal, saj se ni nič spremenilo. Sploh pa je bil začuda sam s sabo zadovoljen in ni se mogel pretvarjati, da je nekaj, kar ni. Tak bedak je. Vse je zavrgel le zato, ker se noče spremeniti. Trmast, a šibek, potrt, a jezen, zaljubljen, osovražen, zavržen, in redko vztrajen….je sploh kakšno čustvo, ki ga še ni doletelo? Žalostno je zmajal z glavo…mogoče sreča?
Sprehajal se je po gozdu, ki ga je vedno navdajalo z mirom. Vse se je svetlikalo od dežja in hladen zrak ga je božal v senci dreves. V sebi je začutil mir in pozabil je na brezzvezno življenje. Za vedno bi lahko ostal tam, saj se mu je vse nenadoma zazdelo smešno-njegova žalost, upanja, razočaranja. S čim vse nepotrebnim se trapijo ljudje, ko pa bi lahko živeli v naravi – divje, spontano, usklajeno…
Bližal se je zadnji avgustovski dan. Po nevihti je zopet posijalo sonce in vse naokrog je bilo polno zelenja. Razmišljal je o njej. Kmalu jo bo zopet videl. Prišel je do jase in sedel na veliko skalo, ki je izstopala iz nežne pokrajine, vsa groba in mogočna. Nekdo je na njej pozabil lovski nož. Prelepo, starinsko bodalo, na katerem so bile vgravirane živalske podobe. Podobe svobode in divjine…Rezilo se je prelepo lesketalo in je kar vpilo po krvi…
Na pogreb je prišlo mnogo ljudi. Vsi sošolci, sorodniki, prijatelji. On je stal v kotu in prazno strmel predse. Eden njegovih sošolcev, ki ga je še najbolje poznal je imel nesrečo. Padel je s pečine. Takšna je bila uradna različica, saj vzrokov za umor ali samomor ni bilo…«Le kaj si mi zamolčal?« se je spraševal, saj se mu je vedno zdel razposajen in skratka srečen. Pa vendar…ali se ni kot tak kazal tudi sam? po licu mu je stekla nova solza, ena izmed tisočerih že prelitih…
Znova je posedal na jasi s svojim novim nožem ob sebi. Rezilo se je mamljivo lesketalo. Pa bi bila to res odrešitev…ali pobeg? Ni važno. Zagotovo se bolečina ne more kosati s to, ki jo že čuti…
Jesensko sonce je blago sijalo in vetrič je nežno pihljal. Starši so ga že iskali in končno prišli do jase. Nikjer nikogar, le na skali se je bleščalo prelepo rezilo, čisto kot solza.
Po turško je sedel na vrhu hriba s prelepim razgledom na dolino. Le kdo bi prostovoljno zapustil vso to lepoto sveta? Ni važno kdo si, vsak jo lahko občuduje, občuti…in to je vse kar je treba, nič več…nič več…
Prvi september. Vsi so se objemali in pozdravljali in tudi on se ni držal ob strani. Po minuti molka za izgubljenega sošolca in prijatelja, so se z muko in odporom odpravili k prvi uri… Bil je srečen, ali vsaj približno srečen. A še dolgo se je tolažil… Pa vendar ljubezen v njem ni umrla, žalost ni otopela, solze ne usahnile… le čakale so globoko v njegovem srcu…
Čez petnajst let je na nekem pokopališču mlada vdova blizu tridesetih jokala nad grobom. Mož ji je tragično umrl v prometni nesreči blizu nekega hriba in obraz mu je nerazložljivo ostal zmrznjen v nasmehu. Umrl je mlad, kot si je vedno želel. A kdo bo zdaj maral njo, kdo jo bo ljubil, koga bo ljubila ona, zdaj, ko njega ni več…nemara bi morala za njim…v žepu jo je čakalo lepo bodalo… Ne! Ne bo bežala. Obrnila se je in odšla. Njeni bleščeči, dolgi, skoraj črni lasje, nič manj lepi od njenih lepih modro-zelenih oči, so valovali v vetru in res je bila kot boginja…, kljub nekoliko previtki postavi in beli polti, mozolji, zaradi katerih je v mladosti mislila, da je nihče ne bo maral, pa so že izginili…
pa prau de ne zna...
pa tud če ne, sam da počnemo tist kar nam je fajn 
