Miss September napisal/-a:Ko si mi rekla za socialno fobijo, sem šla takoj brat o tem in se mi je grozno zazdelo, da je nekaj narobe z mano.. Js se veliko ukvarjam s sabo, nekateri mi pravijo, da še celo preveč.. Hvala za nasvet, ga bom upoštevala.. Mi je lažje že, ko vem, da nekdo to razume.. Kako si si pa ti pomagala? Pa ti je uspelo v tem času že tako napredovati?
jst sem hitro napredovala, ker mi je psihiater predpisal antidepresive. če se zdravljenja lotiš brez kemije, je pot daljša in težja. seveda imajo ad-ji tudi stranske učinke, tako da jih ne bi priporočala za blažjo obliko socialne fobije - pri meni ni šlo drugače, ker sem bila praktično pred vrati alkoholizma in odvisnosti od pomirjeval. po drugi strani so pa tablete potuha, saj se za dobro počutje ni treba toliko trudit, vendar se po prenehanju lahko vrneš v prejšnje stanje, če vmes ne delaš dovolj na sebi (tega me je kar strah).
jst sem se tudi preveč ukvarjala s sabo. ne v smislu, d bi pol dneva preživela v kopalnici (čeprav sem bila ful nesamozavestna brez mejkapa), ampak sem nezdravo veliko analizirala svoje težave in dogodke. če so me denimo povabili ven, sem porabila več ur (ne pretiravam), za odločanje, naj grem ali ne, saj sem si želela družbe, vendar me je bilo strah, da me bo kdo kaj vprašal, omenil, da sem preveč tiho, se bom spet začela trest, ostala brez glasu, totalno zafarbala itd. grozno. če sem šla, sem se sekirala za vsako butasto stvar, ki sem jo storila/izrekla, če je bilo mogoče opazit moj strah itd., če nisem šla, sem se pa spet sekirala, da ne zmorem tega ...
kako sem si pomagala ... kot rečeno z zdravili, obiskovanjem skupine, ki jo vodi moj psihiater, s sodelovanjem na forumu, branjem gradiva, poslušanjem mp3-jev za samopomoč, sposodila sem si knjigo za avtogeni trening ... pa začela sem se ukvarjat s športom - zdaj imam več energije, sem manj zamorjena, bolj zgovorna, precej bolj zadovoljna v svoji koži. šport res dela čudeže.