Pomen prepirov

[Gost]

Ugotavljam, da imava s fantom popolnoma različno predstavo o tem, kaj je kreganje oz. kaj pomeni, če se skregava. Jaz sem že iz družinskega okolja navajena, da direktno izražamo čustva, da to vključuje blago vpitje, jezo, ne preveč hude grde besede in predvsem to, da se na koncu vsak po svoje ohladi in se spet vrnemo na začetek, ko prepira še ni bilo. In to (ne)zavedno prakticiram tudi s fantom. A tukaj nastopi težava. On kreganje doživlja kot popoln polom, kot največjo stagnacijo v zvezi, meni, da ga zaradi tega, ker sem pripravljena na kreganje z njim, ne spoštujem in cenim kot človeka (naj omenim, da v igri ni primitivno obmetavanje s psovkami vse povprek, niti lomljenje krožnikov in vpitje na ves glas, gre preprosto zato, da mu v navalu čustev in jeze povem marsikaj, česar kasneje ne mislim tako zelo resno, gre samo zato, da 'dam ven') in je ob vsakem prepiru vsakič znova razočaran nad mano. Njegova logika pravi: prepiranje = pomanjkanje ljubezni, spoštovanja. Torej, če se kregam z njim, kažem, da ga nimam rada. Jaz se seveda s tem ne strinjam, ker to, da se kregava nikakor ne pomeni, da se nimava rada, ampak gre preprosto za glasne debate, za nasklednosti med nama in za reševanje le-teh. In četudi se tu in tam skregava, to nima nobene povezave z mojo ljubeznijo do njega.

Zato me zanima, kako na podobne zadeve v zvezi gledate vi, ker se mi včasih zazdi, da imam že popolnoma zamegljen um in ne vem, ali sama dopuščam preveč ali je preprosto on tisti, ki je pretirano občutljiv - naj omenim, da on kreganja iz družine ni navajen, a se meni osebno to ne zdi zdravo, ker vsako negativno čustvo potrebuje izhod ven. In enostavno ne verjamem v odnose brez pretresov in prepirov.

[Lady_T]

Na žalost je tako, da je prepiranje tudi del veze. Z mojim imava podoben odnos do prepirov, morda sem jaz večkrat bolj občutljiva.
Dokler so prepiri na stopnji izražanja svojih čustev in nesoglasij z upoštevanjem čustev partnerja, so ok; če pa gre čez to, potem velikokrat sploh ni pravega razloga za prepir, ampak je zveza že sama po sebi bolj v krizi.
Je pa fajn potem... po prepiru :knuddel:

[p!ka]

Mi2 se kregava sam zrd tega, ker mam jz tolk prepriljiv in na trenutke agresiven kakakter. Če bi blo po njegovo se bi delali kot, da problemov ni oz. bi jih stlačla vase. Pr njemu doma so se stalno kregali in to je njega tolko odbilo od kreganja, da se zdej preprosto zapre kot školka, ko se lotim kregat z nim. In do zdej je zgledalo kot, da se kregam sama s sabo. Sam zdej ( zadne čase ) pa se tolko razjezi zrd stresa in usaga, da se loti nazaj pizdit name. Kr od nekje.

Mi2 mava tud čist različne predstave o tem kaj komu pomeni kreganje. Jz se skregam v navalu čustev: jeze, razočaranja, sresa. Povem kaj me moti, kaj me je prizadelo. Ponavadi sem kričala, sam sm se njemu na ljubo tega odnavadla in zdej samo malo povzdignem glas. Ko se pomirim oz. ko me pomiri, mu še na lep način povem kaj sm hotla mu povedat.
Njegova definicija kreganja pa je ta, da sam neki skiči nazaj name. Sploh nima veze kaj. To pa zato, ker sm mu rekla, da bi blo lepo, če bi se kdaj pa kdaj skregu z mano, ker prej sm mu lahko rekla kar koli sploh ni odreagiru.
Ampak zdej se on samo izprazni name. In to me pa prizadane, ker govori stvari, ki jih sploh ne misli in se zaveda, da me prizadanjeo sam se ne ustavi.

Če ga ne bi poznala in vedla nejgove preteklosti, bi se spraševala, če je slpoh kdaj vidu kreganje.

[Googi]

Jaz sem tudi mnenja, da se je včasih potrebno malo skregati. Se mi zdi, da kadar se samo pogovarjava tudi ne povem vseh stvari, ki me motijo, moram biti malo jezna za to Mogoče sem pa tudi jaz samo malo primitivna...

Drugače ima pa moj pomojem tudi takšno mnenje, da je kreganje posledica škripanja v zvezi. Vendar je pri nama tako, da on temu najinemu kregu potem reče glasno pogovarjanje. Tako, da dejansko se midva ne kregava

[freaky]

In enostavno ne verjamem v odnose brez pretresov in prepirov.

Tudi jaz ne. Ker smo si ljudje različni in najdit partnerja, ki bi 100% enak kot ti, imel enako mišljenje, pogled na svet, je nemogoče. Zato je popolnoma logično, da v zvezi pride od časa do časa do razhajanj. In ravno v tem se potem pokaže tudi zrelost in resnost zveze. V dobri zvezi se je treba znat tudi dobro prepirat. In to ne pomeni, da se zdereš na partnerja, ga oblajaš z vsemi psovkami, žal besedami. Nikoli nisem podpirala takšnega vedenja do partnerja in ga tudi ne bom. Ker ga spoštujem tudi takrat, ko sem jezna nanj.

Sama sem se veliko naučila v najini zvezi. Ker je on moj prvi resni fant, velikokrat nisem vedela, kako "pravilno" odreagirat v času prepira, ker sem bila navajena, da sta se starša ponavadi drla drug na drugega, včasih je bilo slišat tudi razbijanje. Vendar sem imela oz. ga imam še dobrega učitelja. Ko sem jezna nanj, mu ne grem že takoj razlagati o svojih čustvih, ker želim najprej sama pri sebi razčistiti, zakaj je do tega prišlo (iz moje strani seveda) in počakam, da se intenziteta čustva malo umiri, da pogovor o problemu lažje steče. In nama funkcionira. Bolje kot bi si lahko predstavljala.

In še tvoj "problem". Js v tvoje postu vidim eno napako. Po prepiru se ne vrneš v tisti čas, ko problema še ni bilo, ampak greš naprej z mislijo, da veš, kakšni pogoji so bili ustvarjeni, da je do tega problema sploh prišlo. In se trudiš, da se to ne ponovi. Če pa enostavno na to pozabiš, se pa zna zgodit, da do istega(!) problema še enkrat pride.

Prav je, da svojemu partnerju izražaš in poveš svoje občutke, svoja čustva, vendar pretirana jeza ni dobra za zvezo. Problem se vedno lažje rešuje, če si miren, kot pa poln jeze. Zato sem mnenja, da je bolja počakati, da se čustva malce umirijo. Ne razumem pa, zakaj tvoj fant misli, da prepir ni enako ljubezni. Vsi vemo, da za dobro zvezo ni dovolj samo ljubezen, ampak tudi prilagajanje, ko pride do določenih razhajanj.

[~NIA~]

ne.

[Gost]

In še tvoj "problem". Js v tvoje postu vidim eno napako. Po prepiru se ne vrneš v tisti čas, ko problema še ni bilo, ampak greš naprej z mislijo, da veš, kakšni pogoji so bili ustvarjeni, da je do tega problema sploh prišlo. In se trudiš, da se to ne ponovi. Če pa enostavno na to pozabiš, se pa zna zgodit, da do istega(!) problema še enkrat pride.

S tem se strinjam in se zavedam, da je to verjetno moja velika napaka. Po prepiru (s komerkoli) namreč pričakujem, da se bo vse vrnilo v stare tire. Izgleda nekako takole - povem svoje, se izpraznim, očistim in potem sem pripravljena na nadaljevanje zgodbe od časa pred prepirom. Posledica tega je seveda ta, da se vrtim v krogu in se prepiri vsebinsko dejansko ponavljajo. In potem izgubljam voljo celo do njih, ker o eni in isti zadevi razpravljava že stotič. Verjetno je to tudi posledica tega, da se v prepiru skrajno skoncentriram nase, na svoje prizadete občutke, pozabljam pa na to, da z besedami ranim tudi sogovornika. Ego? Verjetno res

Ampak kolikor se poznam vem, da bom približno takšna vedno, ker enostavno moram dati ven. Zato se zatakne, ko imam ob sebi človeka, ki na to gleda popolnoma drugače in je ob tem precej prizadet. Mama recimo ni, ker sva obe podobni in točno veva, da najino prepiranje nima globljega pomena. S fantom pa ga naenkrat dobi, ker on vzame popolnoma 'zares', jaz pa bolj kot notranje čiščenje ...

[jullia_]

Ena mojih večjih napak je to, da se ne znam prepirat.
Obstajata samo dve možnosti, lahko histerično vpijem in jokam ali pa sem tiho in trmarim. Problem je v tem, da je prvi način čisto nekonstruktiven, ker me takrat nihče ne jemlje resno, drugi pa hudo čustveno izsiljevanje.

Ampak zadnje čase resno delam na tem, da 3x globoko vdihnem in nato poskušam mirno povedat, kar mi leži na duši. Ne uspeva mi še ravno najbolje ampak sem pa trdno odločena, da se bom tega naučila, ker res nočem uničit zveze s psihičnim nasiljem nad tipom. Baje je priznanje napake že velik korak, tako da sem optimist

In moje mnenje je, da se načina prepiranja naučimo v svoji družini. Ravno zadnjič sem opazila, da sem to taktiko izsiljevanja z molkom prekopirala od svoje mame, ki isto počne fotru.

[a_pikica_a]

Jaz mislim, da je kreganje dobra stvar. Ne prepogosto, ampak vsakotolko je vredu. Prej ali slej se zgodi. Mi2 se vsaketolko skregava, in on včasih mi gre prav na živce, ker pravi da se noče kregat, problema pa drugače noče rešit.

[Gost]

In moje mnenje je, da se načina prepiranja naučimo v svoji družini. Ravno zadnjič sem opazila, da sem to taktiko izsiljevanja z molkom prekopirala od svoje mame, ki isto počne fotru.

Ja, družina oz. vzgoja ima tak vpliv, da prav boli, ko se zaveš, kako so te determinirali že ko pokavca

Jaz sem stil kreganja povzela po mami. Ona v prepiru vedno vse vidi izjemno črno, fotra postavi skoraj pred ločitev, vse to poteka na besedni ravni, težave prikaže kot največje na svetu, nerešljive, besedno obupa in dvigne roke od vsega. Potem se pomiri in ujame tisti žarek upanja, se zave, da je pretiravala in gresta dalje. Pomembna razlika se zgodi na točki, da je moj foter velik flegmatik, kar se tega tiče in mamo praktično toliko pozna, da jo pusti, da da ven iz sebe, da vse skupaj zdramatizira in sama uvidi, da vse le ni tako slabo. Meni to z mojim fantom bolj klavrno uspeva, ker vsakič, ko jaz naredim dramo, ki je zgolj nezavedna predstava, klic po pozornosti in vsem nezrelem, kar živi v meni, on vzame zares in postane zmeden, kaj sem jaz in kaj zgolj moji izbruhi. Glede tega ga razumem, a si hkrati močno želim, da bi mu znala dopovedati, da to ne pomeni, da ga imam kaj manj rada, ampak je to pač moj stil prepiranja. Čeprav se mi vse bolj dozdeva, da bom morala sama spremeniti ta slog, drugače se nama bo bolj slabo pisalo

[freaky]

Po prepiru (s komerkoli) namreč pričakujem, da se bo vse vrnilo v stare tire.

Žal (ali na srečo) se ne. To je dejstvo. Ker življenje teče dalje, trenutki, dogodki iz preteklosti nas izoblikujejo, da smo takšni, kot smo sedaj. Prepir ni nujno vedno nekaj negativnega. Z njim spoznavamo partnerja, ob kakšnih pogojih pride do trenj v zvezi, kakšna je njegova intenziteta čustev in ali sta oba dovolj zrela, da lahko dokaj mirno rešita določen problem. Po prepiru je lahko še boljše kot pa pred. Ker vidiš, da se znata pogovarjati, da imata zvezo, v kateri sta oba sposobna reševati prepreke in se ob tem še vedno spoštovati.

Zavedaš se, da je to napaka, ki te moti. Sklepam po tem:

In potem izgubljam voljo celo do njih, ker o eni in isti zadevi razpravljava že stotič.

In to je začetek. Vendar ne moreš pri tem ostati (če si želiš boljših odnosih s sabo in s partnerjem). To je treba spremenit. Poznaš se, da boš vedno takšna, si rekla. Ampak ljudje se spreminjamo. Ti lahko za ta trenutek trdiš, da boš v dani situaciji tako ali drugače reagirala, a za daljno prihodnost pa žal ne moreš, ker je na življenjski poti veliko oseb, dogodkov, ki te spreminjajo. Vem, da odpravljanje lastnih napak je najtežje, a če imaš voljo, željo do boljših odnosov se da vse. Seveda pa je vse odvisno od tega, kakšne prioritete imaš v življenju.

In moje mnenje je, da se načina prepiranja naučimo v svoji družini.

seveda je tudi odvisno od posameznikov. Tudi jaz sem vedno mislila, da je prav, da se partnerja v prepiru dereta, lomita razne deske, stole, celo prerivata, pa sem potem v zvezi "spregledala" da je to narobe. In lahko rečem, da sem popolnoma nasprotje (kar se tiče prepirov) od mojih staršev. Ta njuna agresija niti ni tako negativno vplivala name, saj sem spoznala, da takšne zveze nočem imet.

[g00fy_qa]

Največja napaka pri prepirih je pretirana čustvenost. Čustva zameglijo racionalnost in vse skupaj ne vodi nikamor. Sicer pa se vsak spor reši, ko obe osebi povesta, kaj res hočeta in pričakujeta.

Najboljše je, če se poskušaš umiriti in začeti v smislu: "To in to, kar si naredil, mi ni všeč zato, ker se ob tem počutim tako in tako". Ne smeš napasti osebe direktno, ampak samo tisto njeno dejanje, ki ti ni všeč.
Vedno moraš povedati kako se ti ob tem dejanju počutiš in zakaj se tako počutiš. Napaka je narediti nekaj takega: "Kako si lahko to naredil, ti si neumen." Ne, on ni neumen, napaka je neumna. Osebni napad človeka veliko bolj prizadane kot napad na neko dejanje, ki ga je naredil.

Midva s fantom imava tudi povsem različna načina prepiranja. Jaz postanem povsem ledeno racionalna, seciram vse in iščem rešitve; z razumom želim nadzorovati čustva. On je pretirano čustven, krivi sebe in vidi samo dve rešitvi: za vse mu je vseeno ali pa je vse tako grozno, da je že konec sveta. Na srečo se njegov odnos do reševanja problemov vedno bolj spreminja.

[Gost]

Midva s fantom imava tudi povsem različna načina prepiranja. Jaz postanem povsem ledeno racionalna, seciram vse in iščem rešitve; z razumom želim nadzorovati čustva. On je pretirano čustven, krivi sebe in vidi samo dve rešitvi: za vse mu je vseeno ali pa je vse tako grozno, da je že konec sveta. Na srečo se njegov odnos do reševanja problemov vedno bolj spreminja.

No, moj fant je podoben tebi in jaz podobna tvojemu fantu Zame je naprej konec sveta, potem pa otopim in bi vse skupaj kar končala, ker mi postane vseeno. On ohranja mirno kri, je racionalen, zame kot robot in za moj okus premalo intenziven - jaz pa za njegovega preveč.

Izpostavila bi tvoj zadnji stavek - zakaj se mora njegov odnos do reševanja problemov spremeniti in ne tvoj? Namreč sama ugotavljam, da bi marsikaj bolje in hitreje rešila, če bi stil kreganja spremenila OBA. To pomeni, da bi jaz na stran potisnila efekte in vklopila razum, da ga ne bi po nepotrebnem za brezveze prizadela, on pa bi svojo racionalnost za malenkost pretvoril v neka pristna čustva, ki bi meni dala občutek, da mu ni vseeno in, da ni vse samo en skupen projet reševanja problemov v stilu 'vzrok-posledica', ampak je posredi tudi ljubezen, ki sproža dobra in slaba čustva.

[g00fy_qa]

Izpostavila bi tvoj zadnji stavek - zakaj se mora njegov odnos do reševanja problemov spremeniti in ne tvoj? Namreč sama ugotavljam, da bi marsikaj bolje in hitreje rešila, če bi stil kreganja spremenila OBA. To pomeni, da bi jaz na stran potisnila efekte in vklopila razum, da ga ne bi po nepotrebnem za brezveze prizadela, on pa bi svojo racionalnost za malenkost pretvoril v neka pristna čustva, ki bi meni dala občutek, da mu ni vseeno in, da ni vse samo en skupen projet reševanja problemov v stilu 'vzrok-posledica', ampak je posredi tudi ljubezen, ki sproža dobra in slaba čustva.

Ja, se strinjam, tudi jaz moram prilagajati način prepriranja. Vendar je bil njegov veliko bolj nekonstruktiven od mojega. Stavka sploh ni hotel poslušati do konca, ampak je delal prehitre zaključke, vlekel zadeve iz konteksta in jih napihnil, vse je postalo tako grozljivo veliko in nerešljivo, sploh se ni potrudil poiskati rešitev in končati nesmiselnega prepira. Glede tega se je že veliko spremenilo na boljše. Seveda je še vedno čustveni, ampak se trudi ne zganjati panike, ker to ni potrebno in predvsem poslušati, ko mu jaz govorim (nato spet govori on).
Jaz se moram spremeniti v tem, da mu bolj pokažem, da mi za njega ni vseeno in da mu predvsem povem kako čutim.
Glede rešitve problema in čim prejšnjega končanja prepira, ki večinoma itak povzroča samo negativnost in nepotrebno slabo voljo, pa je moj način boljši. Vsaj verjamem tako in izkušnje to potrjujejo.

[trepalnica]

tudi pri prepiranju je pomembno poslusati... in dosti razmisljati o tem, zakaj je tako, kako to resiti, torej brati med vrsticami... sicer pa... ne bi jaz temu rekla prepiranje, pac pa spoznavanje drug drugega, kar tudi to je... ker ce bi bilo vedno vse idilicno, nekaj ne bi bilo v redu, ker smo si prevec razlicni, prevec je zelja... preko konfliktov oz. nestrinjanj pa potem pridemo do kompromisov, ki so po mojem nujno potrebni, da lahko normalno zivis in funkcioniras v zvezi in v druzbi, povsod...