Vzponi in padci, kako jih prenesete ?

[*LooBika*]

Ful je odvisno od situacije...se zgodi da me potolce dolocen padec, se pa zna zgoditi da mi da nek nov zagon, neko moc, da se postavim zase..Ceprav sama pri sebi vidim, da me cedalje manj stvari res prizadane, ker vse stvari poskusam sprejemati cedalje manj obremenjujoce. In morm rect da mi uspeva. Sej ne rece, saj se mi zgodi, da me dolocena stvar potolce, potem premlevam stvari, razmisljam, in ugotovim da to ne bo nicesar spremenil. Preprosto si mors dopovedat, da se za dolocene stvari nima smisla sekirat, poskusas pozabit in it dalje. Bolj k sekiras pa zenes k srcu, slabse je, situacija ne bo nic drugacna, bolecina v tebi bo pa ista ali morda se hujsa, ce se bs z doloceno stvarjo obremenjeval. Mislim da je vsako stvar treba premislit, it skoz to, potem pa dat to na stran-poskusat pozabit in it dalje..

[p!ka]

Mene pa padci precej potolčejo in v večini primerov se ne znam pobrat. Sam to so lahko že male stvari ( npr. kko me lahko obsojajo ljudje, ki me ne poznajo . . .) in po tem se počutim slabo, jokam in ker si ne znam odgovroit zakaj je tako, stlačim vase oz. pustim stat. In naslednič, ko se mi ponovi al pa se zgodi podobo, boli še bolj. In padem nazaj.
Zdi se mi kot, da me nihče ne razume, da ni nikogar, ki bi me ujeu. Usi me tolažijo s tem, da sej bo boljše. Nočem poslušat tega. Hočem slišat kej druzga, sam to uni, ki me "tolažijo in razumejo" ne zastopijo.

[BeXy]

V 1. letniku SŠ sem žou pridobila ful slabih izkušenj posledice me včasih še tarejo, pa je od tega že več kot 1 leto.
Ampak počas napredujem... Prebrala sem nekaj fajnih knjig, ki ti pomagajo, da začneš drugače razmišljat. Potem gre pa vse kar avtomatsko naprej, doživiš nek progresiven psihični razvoj.
In odkar berem takšne knjige, sem na sebi spremenila ogromno stvari; celo svoje teološko prepričanje!
V bistvu pa glej... Nč ti ni treba. Ti samo lahko. Vedno pa imaš moč, da stvari spremeniš. Ne slabše in ne boljše (ker imamo ljudje različna merila o dobrem in slabem), ampak jih preprosto spremeniš. Večkrat, ko na nekaj pomisliš, večkrat ko nekaj izrečeš, večkrat ko nekaj storiš - to ti preide v navado in te spremeni.
In, verjemi mi, res pomaga!

[rdeče vrtnice]

vzpone zelo dobro prensem
ampak padci me pa ubijajajo...ampak velikokrat pomislim na to da kaj se obremenjujem saj se imajo drugi še veliko slabše in da smo lahko zadovolji da imamo take pogoje...

[taššek]

ni mi jasno kako so te lahko starši dali na takšen stranski tir?ker ko si jih najbolj potrebovala,jih ni bilo in si seveda zapadla v droge. si se kdaj pogovorila o tem z njimi? da jih potrebuješ?

Ja to da me imajo starši na stranskem tiru se dogaja zadnji dve leti.. Zato ker nisem imela nikogar sem se tudi zatekla k drogam.. Nisem bila srečna in tako se je zgodilo. Moram povedat da mi po eni strani niti ni žal da se je vse tako zgodilo ker sem se zelo veliko naučila. In zdaj tudi približno vem kaj mi bo škodovalo in kaj ne.. S starši sem se tudi že pogovarjala ampak enostavno ne razumejo , vedno pride do prepira.. Zato se s tem ne ukvarjam več preveč in si mislim da bosta že enkrat ugotovila kaj vse sta zamudila če ne prej takrat ko bom šla na svoje .. Ampak takrat časa nebosta morala preverteti nazaj.. Oče tako ali tako živi samo za denar.. In o čem koli se kdaj pogovarjava vedno vplete v temo denar .. Mami pa seveda gre za očijem da nebi on imel potem kaj proti..

Kakšen mesec preden sem se pa čisto umaknila od drog.. Pa mi je lepega dneva " eksplodiralo " v glavi in sem enostavno povedala da tako več nemorem živet. Da negledena kako je denar pomemben v življenju rabim jaz vseeno nekaj časa da preživim skupaj z njima.. Nekako sta me razumela ampak se situacija ni obrnila nič na bolše.. zato sem se tudi zaprla vase.in še delala večje bedarije kot prej.. In seveda sem zaradi tega imela tudi probleme s policijo.. Pol so me pa poslali na socialno.. In tam so mi pa govorili da tako pač je in da starši opravljajo svoje delo. Niti vprašali me niso kako se jaz počutim. Dali so mi pa dva pogoja ali sprejmem njihovo pomoč ali jo pa zavrnem.. In sem jo zavrnila in se odločila da grem sama naprej oziroma z tistimi ki mi res stojijo ob strani.. Poiskala sem si nove hobije.. Tisti od malih nog so še mi ostali.. In se skratka zdaj kar dobro počutim. Starša pa bosta že prepoznala da sta naredila napako. ampak kot pravim tega časa nebosta morala dobiti nazaj..

[BlackMagicWoman]

Sem zelo trpežen človek, če bi se temu lahko tako reklo, ampak ko gre za čustveni padec, potem me to čisto potolče. Par dni sem čisto na tleh, potem se pa nekako poberem. Nek nov vzpon mi da novih moči, nov zagon. V glavnem se v večini primerov hitro poberem.

[kajira]

padce slabo prenesem. samozavest mi pade pod nulo, če ne dobim kakšne podpore bližnjih pa je le še huje. poleg tega sem nagnjena k eskapizmu, vendar sem se doslej vedno izvlekla pravi čas.

[Tamala_mrha]

vzpone zelo dobro prensem

Ja vzponov pa verjetno res nikomur ni težko prenesti.

[*urškica*]

Js dolg prhajam k seb,mam krizna obdobja,sam pol se poberem,postanem močnejša in tud izstavim račun tistmu,ki me je prizadel .Ko sm bla še mlajša,me je vse uničl in sm si govorila,da sm sama kriva,pa sm se fizično uničvala in s tem tud psihično.Sm misla,da bi najraj umrla,pol sm pa si rekla,da bv,da bom probala,če bo bolš,če pa ne bo,pa itak še lahk vedn vse končam.In sm šla naprej,čist na novo in se mam fajn.Zard vsega sm močnejša,previdnejša,preudarnejša.In zato poraza vzamem kot neki dobrga,kr me okrepijo.Vsaka šola neki stane.

[stevens]

vzpone zelo dobro prensem

Ja vzponov pa verjetno res nikomur ni težko prenesti.

haha,dobra

[Foxy-lady]

Vzponi so zakon, res je

Ali padce pa zelo slabo prenasam. Sploh ko imam obcutek, da sva se oddaljila. Takrat sem zelo zalostna in se trudim, da bi prisla na tisto kar je bilo pred padcem. Ne prenesem misli, da bi bil taksen padec, da bi bila primorana iti narazen. Vzrok je verjetno v tem, da sem fuuul navezana nanj in nocem pomislit, da bi bila brez njega. Unicilo bi me.

[Leyla_]

Zanima pa me.
Kako prenesete vzpone in padce v življenju.? Se takoj poberete in greste naprej .. Ali ste na tleh kar nekaj časa preden se zavedate da se morate že pobrati.?
Vem da je pri vsaki stvari ki se ti zgodi drugačna reakcija vsakega človeka..
Ampak spomnite se najslabšega dogotka kaj se vam je pripetil in če hoečte ga malo opišite ali pa samo povejte kakšne so bile vaše reakcije in kako ste se pobrali iz tal.? in spet začeli nekako verjeti da je važno da se poberete.

sem nepopravljiv optimist jasno, da me sesuje, sam se vedno poberem. včasih prej, včasih poznej - odvisno od stvari.
najslabši dogodek.. osnovna, ko nisem mela več nikogar in nič, nobenega razloga za življenje. vendar mi je nekako uspelo. ugotovila sem, da sem sama sebi najboljši prijatelj, da edino sebi lahko res zaupam. od takrat naprej sem res močna, pozitivna, vedno nasmejana. in ja, dobro znam skrivat prava čustva. to je na nek način slabost.
edina stvar, ki me še vedno vrže iz tira, so ljudje, ki jih imam rada. se pravi, če se jim kaj zgodi, dogaja, če so nesrečni.. tega je blo zadne čase vsekakor preveč in zdj mam skoz nek slab filing.
kakor koli, ko si na tleh, ko ti je hudo, moraš v sebi poiskati moč. noben drug ti je ne more dati. ja, lahko pomagajo, ne morejo ti pa ustvariti smisla življenja, če ga sam nimaš. meni je dost, da si v glavi nardim načrt kako naprej, si postavim nove cilje, želje. poleg tega sem še dreamer to me je tud vedno vleklo ven. sploh v ljubezni.

[MilkyWay]

Padci? Khm...res odvisno od obdobja... Če se mi v danem trenutku vse nakopiči, tudi sama več ne morem nadaljevat in potrebujem nekoga, ki bi mi pomagal. Potem pa gre vse še samo navzgor...

Lahko bi pa rekla, da ne poznam dobro še te besede (besede padec), ker mi je vedno vse ratalo... Vedno sm se samo vzpenjala, nikoli padla... In nisem navajena zgubljat (ne govorim v tekmovanju z drugimi, ker me drugi ne brigajo). Tudi, ko se v neko stvar zaženem, sploh ne razmišljam, da mi mogoče ne bo uspelo, ampak mi MORA uspeti. Preprosto ne vem, kaj bi naredila, če mi neka stvar ne bi uspela... In vem, da me nekje čaka nek ogromen paded, na katerega ne bom pripravljena in se bom težko pobrala, ampak za zdaj o tem ne razmišljam...

Moja mama vedno govori: Padci so zato, da vstanemo. Če padeš na pločnik, ker se ti spodrsne, se boš takoj pobral in ne boš čakal in jokal. Vstal boš in šel naprej svojo pot. Tako je tudi na splošno v življenju...Padcem naj ne bi dovolili vplivati na nas...

[Leyla_]

še to taššek..
moji starši so bli neki tacga in zato je tud blo tko. po skor 10h letih, se ni velik spremenilo. mojo sestro zdj mal daje in začeli so delati iste napake kot pri meni. ko sem jim lepo poskušala povedati, jim razložiti otroški pogled na svet, to, da samo potrebujemo ljubezen, zaupanje, pogovore brez kritiziranja, nekoga, ki nam bo stal ob strani, je spet prišlo do prepira. češ, da naj bom raje tiho, da bom še videla kako je biti starš, da nimam prav in še marsikaj, kar me je res prizadelo.
ampak dobro.. vem, da je blo vse izrečeno v instinktu, da ne mislijo tako. zdj sm neodvisna, sama skrbim zase, nič jim ne dolgujem. in ne, ne zavedajo se kaj so izgubili v vseh teh letih. mislijo, da sem edini krivec jaz in družba. še vedno ne poslušajo, ko poskušam razložit.. torej nima smisla.

p.s. padci vplivajo na nas.. drugič si bolj previden in ne narediš iste napake. gledaš pod noge, ko hodiš po pločniku, razviješ si občutek

[rachka_]

mam kr pogosto ene psihične padce.. in na začetku se vedno malo smilim sama sebi, ampak na srečo to dokaj hitro mine. pol si pač rečem, da tako ne gre več naprej, da morem nekaj naredit.. in se začenjam pobirat. to lahko traja in traja.. in ni nujno, da vedno zmorem sama.

tudi ti boš enkrat pogeldla nazaj.. in se spomnila tistih padcev. takrat boš že močna in ne boš dovolila, da te takšna stvar še kdaj spravi iz tira.