Js sm vedno šla kamr je šou on, kr sm ga hotela nadzirat, videt al bo s kšno, če bo kšno osvaju, kaj bo delu nasploh itd.. Očitno se ful rada mučim
Seveda ljubeznskih prizorou nism zamudila in je blo ful težko to gledat, tisti trenutek sm misnla da se mi je podru cel svet, joka in stoka ni manjkalo, samo po nekem cajtu se navadiš in pol ti je celo lažje. Predn sm doživela prvi tak prizor so mi govorili da je res lažje ko to dejansko vidiš kr se nekako "navadiš", rataš imnua, js pa nism verjela že k, ko so se mi v glavi odvijali razni prizori se mi je skorej zmešalo. Živce sm zgubila že samo ko je govoru s kšno in sm si misnla da bo s tisto, da sm se drugim zdela že paranoična.. Mogoče sm bla res, čeprou se je dosti krat urensičlo to česar sm se najbolj bala (mam prou posebn čut za to, I guss).

Samo ko ubistvu vidiš človeka kko je z drugo nimaš kej..
Pač preživiš, življenje gre naprej, to bi mogu bit še en razlog več da ga pozabiš. Tko da taki prizori pomagajo (no, vsaj v mojem primeru) čeprou je blo vedno hudo. Kar pa ne pomaga je to da greš tja kamr gre on samo zto da ga nadziraš, kr tko se samo z njim ubadaš in namesto da bi se mela lepo nisi sproščena. Js sm zapravla čisto preveč takih noči zarad njega in se ni splačalo, kr nism dosegla nič..
