Hehe Tysia, si me zanalizirala.
Tysia napisal/-a:»In kar je najhujše je to, da za višje poslanstvo štejejo spreobračanje ateistov, agnostikov ali šibko vernih.«
Kaj pa počnejo ljudje, ki so prepričani, da ni nič na veri in obsodijo druge, da so fundamentalisti? Kako veš, da ni nekje Bog, ki maha s čarobno palčko in kreira tvoje misli in tvoj svet?
Samo da smo si na jasnem... ne obstajajo samo ateisti in fundamentalisti. Če je nekdo religiozen, še ni nujno, da je fundamentalist in ga zato kot takega ne 'obsojam'; ne obsojam v bistvu nikogar po veri, največ kar naredim je, da jih o določenih zadevah povprašam iz ateističnega stališča.
Seveda ne morem zagotovo vedeti, da nekje ni Boga z belo brado, ki sedi na oblaku in maha s čarobno palico, karkoli. Ampak samo zato, ker ne morem dokazati njegovega obstoja, to še ne pomeni, da je možnost za njegov obstoj in neobstoj 50:50. Za božji (govorim predvsem o krščanskem bogu) neobstoj je veliko dokazov v znanosti, ki pa ga seveda ne izničijo popolnoma. Hkrati pa ni dokazov za njegov obstoj. In seveda, dokazovanje je domena tistega, ki trdi, da je nekaj resnično. Kakorkoli obrnemo, verjetnost, da bog obstaja, je zelo zelo majhna.
Tysia napisal/-a:»Jaz se strinjam, da je religija v večini primerov pozitivna za tiste, ki vanjo verjamejo in to predvsem in samo(?) zaradi osmislitvene funkcije.«
Kaj pa »čudeži«, ki se dogajajo vernim ljudem? Čudežne ozdravitve na primer? Ljudje lahko močno verujejo v to, da jih bo bog ozdravil. Z vidika njihovega življenja je vseeno, ali so s to vero sprožili samoozdravitveni proces ( ki se ga da znanstveno dokazati) ali pa se jih je res usmilil bog in njim podaril ozdravitev.
Čudeži so posledica VERE v Boga in NE posledica Božjega obstoja. To mora biti jasno in že srednje znanje psihologije in delovanja možganov to potrdi.
Samoozdravitveni proces pa spet nima nobene povezave z Bogom. Jaz sem ateist in si znam pozdraviti glavobol. Mi Bog pomaga? Verjetno ne. Gre se samo za to, da tisti, ki trdijo, da jim je Bog pri tem pomagal, v bistvu črpajo energijo za ozdravljenje prav iz te vere v Boga. In vemo kaj so misli in trdno prepričanje zmožni narediti.
Tysia napisal/-a:»Ne, vera ni nič tako posebnega in lepega, je samo še eno izmed milijon prepričanj, ki si jih človek skozi življenje lahko zgradi.«
Zanimivo je le, da to prepričanje baje obstaja že od pamtiveka in da je tako močno. Zanimivo je tudi, da vera ( ne govorim o religiji) dela čudeže tam, kjer jih naša znanost še ni sposobna.
Ja, religija je prisotna v vsaki družbi in vsakem zgodovinskem obdobju, to vemo. Ampak ali to dokazuje, da Bog in božanstva in vse kar smo si ljudje tekom zgodovine izmislili, res obstaja? Ali pa to morda pomeni, da človek rabi nekaj, kar bi mu dajalo smisel?
Kakšne čudeže misliš tukaj? Bog ne dela nobenih čudežev, dela jih kvečjemu vera v Boga, kar sem približno razlagala že zgoraj.
Tysia napisal/-a:»Ja, vera daje smisel, ampak (kot sem že zgoraj napisala), ali je ta smisel pozitiven, če sloni na neresnici?«
Kako pa veš, kaj je resnica?
Predpostavila sem, da je resnica ta, da bog ne obstaja. Napisala sem tudi da je možno, da se motim (čeprav je možnost majhna, je pa). Torej ne vem, kaj je resnica, o resnici sem samo prepričana in to prepričanje sem zgradila na podlagi informacij, ki so nam do zdaj znane.
Tysia napisal/-a:»Je potem to lažno prepričanje, v katerem slepec srečen živi pozitivno samo zato, ker ga osreči?«
V večini primerov zanj gotovo. Iz katerega vidika pa si gledala ti?
Ne razumem, kaj misliš s tem?
Tysia napisal/-a:»Ampak včasih je prav težko poslušati ljudi, kako zatrjujejo, da jim bo bog pomagal, ali da moramo moliti in živeti po 10ih zapovedi, če ne, bomo po smrti kaznovani, itd.. Meni se to zdi milo rečeno zatiskanje oči in neizobraženost (ne pozabimo podatka, da sta izobrazba in religioznost v nasprotnem sorazmerju)«
Bolestna religioznost ali vera?
Tudi znanost je v nekem smislu religiozna. Zakaj ne bi bilo verjeti v znanost prav tako neizobraženost, a nekoliko »višje stopnje« kot verjeti v boga?
Podatek velja za religioznost, za vero v nadnaravno bitje, najbolj poznano kot Bog (verjetno mišljeno samo ali predvsem za teizem). Ker vera je lahko tudi nekaj drugega, poznamo na primer Einsteinovo vero, ki nima nič kaj povezave z religijo, ali vero v poštenost, tako dalje in to je nekaj drugega kot teizem.
Seveda je znanost religiozna, o tem smo že debatirali.
Ampak znanost in religija sta vseeno zelo različni. Religija je slepo verovanje v vse, s čimer se komu da tebi prati možgane. Znanost pa sloni na dokazih. Trdiš, da obstaja gravitacijska sila? Ne verjamem, dokaži. Trdiš, da je Zemlja okroga? Neumnost, dokaži. Trdiš, da so človeški možgani zapleteni? Ni res, dokaži. In za vse obstaja dokaz. In to je mislim da glavna lastnost, ki loči religijo od znanosti. In kakorkoli so aksiomi znanstvene dogme, dokazi za znanstvena dejstva so še vedno neizpodbitni in jasno govorijo.
Tysia napisal/-a:Malo nadaljujem na še ( z mojega vidika) nedokončanih pogovorih iz druge teme.
Me veseli.
Mene sta starša (ne toliko oče kot mama) do sredine srednje šole "posiljevala" z vero, dokler ni prišlo med nama z mamo do trenj, ko sem ji enkrat rekla, da me ne more siliti v nekaj, za kar še sama ni prepričana, da obstaja, skratka da me sploh nima pravice prisiliti v to, ker je to stvar vsakega posameznika. In tiste njene besede "kaj pa si bodo ljudje mislili, če ne boš hodila k maši" so mi prav pritisk dvignile vedno znova. No, s tem je zdaj že nekaj časa nepreklicno konec. V vero te pač nihče ne more oz. nima pravice prisiliti in pika.
