spelci, vem kako ti je.
meni je umrla nona, oseba ki me je vzgajala in bila bližje kot mati, 3 leta nazaj. 1 leto sem imela čas, da se poslovim od nje: ko so ji diagnosticirali raka na trebušni slinavki je niti kemoterapija ne bi več rešila.
Vem, da ti je hudo in da se ti srce para. Vem, da se ti zdi krivično, da se prav tebi to dogaja.
A nikar ne pozabi: imaš zelo dragocen čas. Res je, grozno je videt človeka ki ga imaš rad kako trpi, a po drugi strani so tako bolani itak nafilani z morfijem in je potem lažje. Imaš čas preživet kvaliteten čas z očetom, se pogovorit, razčistit zadeve, se v miru poslovit. Pomisli, če bi ti umrl v prometni nesreči ga iz danes na jutri ne bi imela več.
Ko boš videla, da se bliža ura njegovega odhoda pa nikar ne bodi sebična in ga ne zadržuj na silo med živimi. Vem, da se sliši čudno in kruto, a ko si tako zelo bolan in si enkrat vse razčistil, si pripravljen a smrt in so lahko tvoji bližnji zelo sebični in ti ne pustijo "oditi v miru".
S časom sem tudi ugotovila, da je vse za nekaj dobro, pa naj je dogodek še tako žalosten.
Odlično čtivo v tem trenutku zate je lahko: Rachel N. Remen -Zgodbe ob kuhinjski mizi.
Navdihujoče zgodbe, ki jih je pisala psihologinja, ki je opisovala svoje delo z rakavimi bolniki.
Morda se ti zdi drugače, a v teh hudih urah nisi sama.
