Aloha napisal/-a:Js nism bla nikol crkljiuka.
Že kt mala Aloha se nism marala valat po naročjih, spat u pojsli skupi s starši, kaj šele, da bi se me kr usak dotiku (obiski & co.).
Kasnej je blo še "hujš", me je blo groza takih in drgačnih dotikou (ne, nobenih traum, pač taka sm bla).
Jaz sem bila ista in še vedno ne prenesem dotikov kogarkoli drugega kot fanta. Z njim sem pa tako razcartana, da sem verjetno že tečna, ker neprestano krilim sem in tja, nastavljam njegovo roko v moje lase, na hrbet, na obraz, pač da mu pritlehno roka steče v gibe božanja
Imam pa dneve, ko se me še on ne sme dotaknit, ampak to je zelo redko. Predvsem takrat, ko imam slabe dneve, izjemno moreče, ko se zdim sama sebi za odpad ...
Sama sem v vlogi božajočega človeka bolj švoh, priznam, raje imam, da on mene boža, ker mene ful hitro boli roka ob tem

Pa ponavadi me tako grozno lepo boža in carta, da zaspim ali pa utonem v en pravljičen svet, kjer ne morem govorit in migat, kar okamenim. Umrla bi brez tega, si ne predstavljam zveze brez tega, no ...
