"No ja, veš, vsak človek ma svoj način pozabljanja. Enim paše, da se odprejo, povejo komu, se na koga obrnejo... Drugi spet obdržijo vse skupaj zase, prebrodijo, pa ne pomeni, da se jim bo zaradi tega zmešalo. Vse je odvisno od tega, kak karakter si."
Seveda je vse odvisno od posameznika in njegovega načina spoprijemanja s težavami. Čisto verjetno je, da nekdo, ki bo neprestano govoril o tem ( in se smilil sam sebi), v resnici travme ne bo predelal ali pa obratno, nekdo ki ne bo rekel "P" od posilstva, ki se mu je zgodilo, bo lahko zadevo razreši in predelal sam v sebi.
Rada bi opozorila samo ljudi, ki imajo podoben način reagiranja, kot sem ga imela jaz. Beg. Ko se je zgodilo, sem povedala staršem, ker pa nisem naletela na podporo, sem zadevo dobesedno zavestno potlačila. Vsakič, ko me je zabolelo, nisem hotela razmišljati o tem, ampak sem se "prisilila" v nekaj drugega ( kako živo se spominjam tega), na primer igro oziroma kakšno drugo opravilo, med katerim nisem razmišljala o bolečini. No in je res delovalo, na začetku. Potem pa so se čez leta začele pojavljati nepojasnjene težave, predvsem v spolnosti, brez kakršnega koli vidnega vzroka. ( Ki so bile takrat res Težave, sploh ker nisem vedela, kako se jih lotiti, ker se je vsak poskus zdel kot strel v prazno.) Imela sem srečo, da sem sanjala tiste sanje in da sem se zavedla, da bi znal biti prav to vzrok.
Če se komu to zgodi ( karkoli hudega, pravzaprav), ni nobene "edine pravilne" poti, po kateri naj to reši. Vsaj v grobem, na vidni ravni ne. Učinkovito je lahko tako molčanje in predelovanje zadev v sebi, ali pa pogovor. Nikoli pa ne pozabite na to, ampak vedno se trudite zadevo predelati, na svoj način. Ne bežite stran, ne pahnite v podzavest, ker bo prišlo nazaj, morda ob najbolj "neprimernem"času in kraju ( kar je po svoje logično, saj konflikt želi biti razrešen). In takrat bo morda potrebno ogromno dela, da bi sploh ozavestili, kaj se dogaja.
Tudi jaz sem do poskusa prvega spolnega odnosa živela "rožnato" življenje, vse mi je šlo kot po maslu. Mislim pa, da življenje samo poskrbi, da se znajdemo v situacijah ( oziroma poskrbimo za to podzavestno sami, odvisno od interpretacije), ki nas "prisilijo", da se soočimo. Ampak na tej točki pa imamo življenje bolj zakomplicirano, kot bi bilo potrebno. In večjo možnost izbire. Od takih in podobnih nepravilno "razrešenih" konfliktov prihajajo razni pedofili, odvisniki in tako naprej. Zakaj ne bi zadeve poskušali rešiti kar na licu mesta, pa čeprav takrat še zelo boli?
Je pa tudi res, da zrelejši kot je človek ( ponavadi je to povezano tudi s starostjo), manj posledic bo utrpel, če sploh kakšno. Vse je odvisno od dojemanja sveta oziroma njegove interpretacije.
Če npr. kot majhna ne bi vedela, da je posilstvo nemoralno in nekaj negativnega, verjetno v življenju travm ne bi imela, če bi to mišljenje ohranila. Problem pa nastane, če se takrat tega ne zavedamo, ohranimo pa spomin, pozneje pa izvemo ( preko medijev, drugih ljudi...), da je to nekaj nedopustnega.
Mislim pa tudi, da ima načeloma vsak človek v sebi vse, da lahko premaga vsak problem, ki "si ga naloži". Ena izmed pametnih je tudi sledeča: " Bog nam nikdar ne naloži težjega bremena, kot smo ga sposobni nositi." S tem ne mislim dobesedno boga in tudi žaklja cementa ne.
). Ne bom rekla, da od zadnje izkušnje nimam nobene posledice, mam zdj neki strah v sebi, predvsem pred dotiki oseb, ki jim ne zaupam, ampak bo šlo mimo.
.. Tadrugič pa ravno tako v zelo dolgem krilu, z dolgimi rokavi, z vrečkami iz trgovine, pri popoldanskem soncu 
