no pa dajmo še to temo...
sm mela brata...samomor je delav ene 4x...
najprej se spomnim v oš,bla sm 8.r, sedim za rač in igram igrco..ata pa mama cev dan v službi,js sama doma,ki sm se spomnla da še on obstaja...pa ura okrog 4večer,ko mi vleti ata v sobo in reče da bo brat umr..pa ga js gledam wtf, in lavfam za njim v njegovo sobo in ga vidim ležat sred sobe,povno tablet okol,pa pir napov odprt itd..tega prizora nebom pozabla..in pride rešilc,ga peljejo v bolnico in na srečo rešijo(une tablete ki so ležale okrog mu na srečo ni ratalo pojest,čene bi blo preveč...)..
in pol par let po tistem še parkrat da je blo podobno...večkrat je tud groziv s tem,sam ni nikol uresničo...
no in letos poleti..spim zjutraj,slišim rešilca...in se mi je zdelo da je čiz blizu nas parkirav..pa čujem folk govorit...in grem poglet-valda,bratova soba,dohtar,mama,sosedi...in spet so ga komaj rešli..predoziranje heroina in kokaina..če ga bi pov ure poznej našli...ja ne...ampak takrat je zatrjevav da ni delav samomora..ok pač ni vedo kolk lah vzame..vredu...
in pol pride september...js lepo v mb, fravno se pogovarjam s kolegico,in razlagam kake pizd..je delo moj brat SPET..čez vikend, pa me kliče sestra...da se je brat obeso...in ka sm najprej vprašala? če je vse v redu..pa reče: ne, umr je!! pa men nč jasn..še zaj mi ni..sam vem da ga ni več, da ga nikol več nebo,in da ga neki cajta nism pogrešala in da ga zdaj ful...
ampak mu je ratalo...končno...in tokrat nam je pustiv sporočilo..da nas ma rad,sam da nemor več...
in sm ga razumela...mev je probelme..take, da so res vredni tega...čeprav si jih je sam naredo...ampak me razjezi ko se folk ubije zarad babe oz tipa itd..al pa najstniki zato kr majo popravnega...
moj brat je res trpev,doma sicer ne,smo mu kljub njegovim problemom in napakam in vsemu vedno stali ob strani...mogoče še preveč...bil pa je psihično bolan..in kaj vse je on razlagav kaj se mu dogaja..js nebi zdržala tak dovgo...po eni strani ga spoštujem...pa ne sam njega...vse ki to naredijo..
sm razmišlala kak pogum morjo met..da so tistih par minut zmožni zbrat pogum...se podat v nekaj kar vejo da po tem ni rešitve..da nebo nikol več isto...da nas nebojo več vidli in mi njih..da nevejo kam grejo in kk bo..
pa vam povem,da jim je zaj lažje..to je njihova odločitev!in zaka si lah npr.dajo joške povečat ljudje,in s tem posežejo v svoje telo, ubit se pa nebi smeli?? sej je njihova želja...zato tud evtanazijo podpiram..bolš končat ko pa tolk trpet...zaka pa ne, saj je to njihova pravica..njihovo telo,njihovo življenje..duša itak živi naprej..vsaj v to vrjamem..če pa ne pač šit...
sam js vam povem,nikol nebi pomislila več na to,pa ne zarad mene..ampak mojih bližnjih...men ni blo tolk hudo kr sm razumela..sam ena mama se nikol ne bo sprijaznila...
aja ka pa je blo? je našla brata obešenega-mrtvega v kleti..nikol nebo pozabla prizora..mela ga je rada in vse...še zaj ji je hudo in jemle tablete za živce..itak..in tud nikol nebo tolk razumela ko js...kr je bla njegova mama!in dobena nebi...
sam..pravijo da je živlenje eno..torej ga bom živela kakor mi je usojeno..pa če me pol več nebo me nebo,če pa bo nasledinč bolš pa tk sam bog ve..nikol pa nem obsojala samomorilce...živlenje je teško,bse se zgodi...ampak gre dalje...kakorkoli...tak pač je...
no in to je moja zgodba...sicr dovga....pa vseen....
live your life in pust druge pri miru, če hočejo umret, če hočejo karkoli počet je to samo njihova stvar.
