V motošportu je disciplina, ki poleg temperamenta in poguma zahteva znanje endura, triala in motokrosa.
Osemindvajsetletni Radovljičan Miha Špindler je tisti voznik ekstremnega endura, ki se je z letošnje dirke Red Bull Romaniacs v romunski Transilvaniji (za lažjo predstavo, kako je to videti, si na YouTubu oglej kakšen filmček) vrnil z odličnim desetim mestom med težkimi profiji, s talentom in iskrenostjo pa si je pridirkal tudi prvo mesto v oktobrskem Cosmu. Pred odhodom na naslednjo dirko, ko bo s svojo beto spet ogrožal največje favorite, smo ga na hitro zaslišale, malo o motorjih, malo o puncah.
Frajerji z motorji običajno osvajajo punce, tole, kar ti počneš, pa ni več frajerija.
Dirke v ekstremnem enduru so tako težke, da ne bi rinil nanje, če v dirkanju ne bi užival. A tekmovanja so samo en del zgodbe, greš in odvoziš. Vsakodnevno pa me motor pelje v naravo in med dirkaške kolege.
V svojih krogih si znan po nesebičnosti in izjemnem talentu. V življenju še kaj obvladaš tako kot motor in divje terene?
Dober sem v vsem, kar gre na bencin. Zelo dobre rezultate sem dosegal s štirikolesniki, zelo hitro pa se peljem tudi z avtom. Uživam v delu s stroji, posebej v gozdu, vodim gostilno ... nisem pa najbrž najboljši partner za kino ali gledališče – zelo težko samo sedim pri miru.
Se počutiš drugače, ko si oblečeš kombinezon? Kot superjunak s supermočmi?
Kot Superman? Ah, kje pa! Če bi se, potem na dirkah ne bi čutil pritiska in bi verjetno vedno zmagal.
Punce na motorjih?
Iskreno? Kar počnem jaz, ni za punce, tole je prevelik fizični napor. Saj vozijo tudi punce in si rečeš, ja, v redu, pelje se, a se z aviona vidi, da je na motorju punca. Punca na cestnem motorju je pa druga zgodba – če obvlada, je elegantno, ekstremni enduro pa je preveč grob. Na puncah me ne pritegne, da se ukvarja z nečim ekstremnim, druge stvari so mi veliko bolj pomembne.
Na primer?
Všeč so mi komunikativne in nasmejane punce. Najbolj privlačna je samozavest. Ne gledam toliko na zunanjost, kot preverjam te stvari. V resnici me na punci lahko zmotijo samo dolgi umetni nohti. To je ena stvar, ki je sploh ne razumem.
Kako prebrodiš manj lepe trenutke?
Kot te klance na progi. Če mi ne gre, se obrnem in še enkrat startam, sicer pa ne razmišljam preveč. Mislim, da s preveč razmišljanja ne rešiš ničesar. Sprejmeš, pogledaš, zakaj se ti nekaj dogaja, kot se ti, iz tega potegneš nekaj dobrega, ne kažeš s prstom na druge in greš dalje.
Pripravila: Tina Torelli
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
