Basist, instrumentalist, komponist, aranžer – Robert Jukič je vse to v eni osebi. Vsestranski, deloholično naravnan in hudo simpatičen glasbenik se po obdobju, ki je zajemalo vse možne glasbene žanre (od popa, roka, metala, etno glasbe in celo šansonov), zadnje desetletje večinoma suka okrog džeza.
Razpet med množico različnih projektov dela v tujini in doma, zato mu za prosti čas preprosto – zmanjka časa. Še takrat, ko si utrga nekaj dni za dopust, gre glasba vedno z njim, prav tako pa tudi vse ustvarjalne ideje, ki se med oddihom spremenijo v besedilo ali melodijo in postanejo resničnost.
Kakšen je tvoj pogled na glasbo?
Robert: To je nekaj, kar očara in zapelje, lahko pa tudi zbije na tla ali dvigne. Srečo imam, da sem bil izpostavljen različnim vrstam glasbe, spoznal sem mnogo različnih žanrov ter sodeloval z veliko ljudmi, zato gledam na glasbo kot na živo tvorbo, ki ti daje svobodo, le najti moraš način, kako jo poiščeš in vzameš. Glasba človeku pogosto sama pove, kje moraš iskati.
Pri kakšnih projektih najraje sodeluješ?
Robert: Zagotovo pri tistih, ki me ne utesnjujejo, pri katerih so prisotne ideje, ustvarjalnost in vizija, pri katerih delamo z zanimivim materialom in ki imajo neko jedro. Nič nimam proti, če osnovna smer ni natančno začrtana, ni pa mi všeč, če se znajdem v kalupu. Nerad delam kot robot.
Je v tvoji glasbi veliko improvizacije?
Robert: Improvizacija je že sama po sebi pri džezu vodilo, sam pa prostor zanjo iščem tudi v drugih zvrsteh, ki so na prvi pogled sicer toge in zaprte. Tako je na primer glasba s plošče Dobrote iz skrinje zarote, ki jo igramo z zasedbo Kramp, ob vsaki izvedbi v živo nekoliko drugačna.
To je točno tisto, kar poslušalca in izvajalca pritegne, saj je vedno drugačna in sveža. Improvizacija po eni strani na odru motivira glasbenike, njihova glasba nato zažari in se napolni z energijo – to pa seveda takoj začuti tudi publika.
Kakšna glasba te sicer pritegne?
Robert: To je v glavnem odvisno od počutja. Pravzaprav me zanima vsa glasba, ki vsebuje nek poseben element, recimo besedilo, izpovednost, zvok ... in ima seveda močno energijo.
Želje za prihodnost?
Robert: Rad bi, da bi dobra glasba našla pot do množic. Ljudje sami sebe ne spoštujejo dovolj, zato so zadovoljni z vsem, kar predvajajo radijske postaje. Ampak ob tej glasbi ni treba razmišljati, saj ustvarja iluzjo, da je vse v redu, in daje občutek, da živimo v umetnem balončku dobrega sveta.
Letnica rojstva: 1978
Spletna stran: www.robertjukic.com
Trenutno: snema novo ploščo
Zanimajo ga: knjige, filmi, zvok
Rad bi: živel v normalnih pogojih za delo
Besedilo: Manca Kraševec, foto: Aleksander Štokelj
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
